Kratko poročanje o glasbenem vrvežu v mestu, ki nikoli ne spi (med 10.8. in 16.8.). Verjetni scenosled:

- Warm Up festival @ PS1 (Photek, Shlohmo, Morgan Geist), Queens

- 55 Bar - jazz, Greenwich

- Mobile Mondays - Strictly 45s večer v Boweryju, East Side

- Digger's Delight hiphop Park Jam drugič v St. Nichols Parku, Harlem

- ?uestlove dj set v Brooklyn Bowl - njegov tedenski večer Bowl Train

Warm Up je poletni festival, ki se odvija vsako soboto v PS1 (Queens), hčerinski podružnici muzeja moderne umetnosti, velikana MOME. Program je nadvse obetaven, saj se bodo v dveh mesecih zvrstila imena, kot so Just Blaze, Floating Points, Danny Brown, Photek, Todd Terry, Matthew Dear, Jamie xx, MJ Cole, Rustie, ... In festival je meni veliko bližje kot trenutne visoko konceptualne razstave v galeriji. Na tokratni ediciji smo videli polovico tandema Metro Area Morgana Geista, ki ga v New Yorku le redko lahko ujamemo. Tokrat je zasukal precej linearno mešanico nekakšnega space house-a z nekaj izjemnimi komadi. Precej tekoč miks, kjer so se melodije izmenjevale naravno, neposiljeno, a vse skupaj zelo po tračnici. Photek je bil soliden, a ne toliko, da bi počakali njegov nastop do konca. Pričakovano je udaril po neke vrste "post dubstepu". In zmagovalec popoldneva je bil Shlohmo z mešanico "southern" ali "atlanta" rapa, 2stepa, bitov, glitchev, ... Izjemno dinamično in plesno razmigano, od počasnih kladivskih udarcev do redkih melodično zasanjanjih meglic. 

55 Bar je mala luknja v Greenwichu, ki brez bulšitiranja ponuja pester program, od jazza do rhytm and bluesa in funka, deluje pa od neverjetnega leta 1919. Tu sem naletel na bend, ki je igral mešanico r'n'b-ja in jazza, slišalo se je, da so se nekateri glasbeniki priklopili sredici (bas, klaviature, bobni) prvič, a vseeno so odigrali razigrano, če že ne uigrano. Predvsem pa paše atmosfera lokala, ki je majhen, rahlo zanikrn, z brezveznim ozvočenjem in prijaznim osebjem. Čisto nasprotje kakega Blue Note-a torej.

Večeri, kjer se vrti izključno vinil, kaj šele samo 7'' singlice, imajo po udaru Serata in podobnih orodij v New Yorku poseben status, a le za peščico fetišistov črne plastike. Mobile Mondays ponuja prav to. Vsak teden, Lower East Side Manhattna, samo 45ke. Punk, funk, hiphop, soul, reggae, salsa. Ujeli smo funkersko/soulersko/hiphop edicijo, resno presenečenje pa je bilo, da je ob rojstnem dnevu nekega fotografa uletel zvezdnik hip popa Just Blaze (človek, ki je produciral Jay Z-ja, Eminema, Busta Rhymesa, Taliba Kwelija...) in se celo sproščeno priklopil didžejem, ki so na koncu nametavali platke z resno hitrostjo. Nenapovedan Just Blaze setek torej zastonj in za nekih 50 gostov. 

Digger's Delight Park Jam v Harlemu smo obiskali že drugič (glej NYC dnevnik 1 bwoy!). Prvič je bilo bolje. Tokrat je bilo zares hudo gledat le lokalnega "break specialista" Forresta GetEmGumpa. Gre za didžeja in bboya veterana, ki je širšim publikam povsem neznan, a je naredil svojo domačo nalogo. Bolj, predvsem pa manj znane funk, soul in latino brejke nametava kot za šalo, seveda striktno iz vinila. Vse cue-je ima povsem naštudirane in z lahkoto loopa oziroma preprosto beatjuggla bobnarske zanke. Vse skupaj povsem lahkotno, skoraj flegmatično in zadržano. Izjava dneva je prišla s strani The Original Jazzy Jaya (didžej Afrike Baambaate v zgodnjih letih): "When you finnish your set, you better run Forrest, run! Cause otherwise we're takin' your records!"

Hja, kaj bi lahko rekli o večeru Bowl Train, ki ga v didžejevski vlogi kurira bobnar Rootsov ?uestlove. Da ga ne razumemo. Lik, ki ima za seboj neverjetno glasbeno pot in ki ima doma neverjetno in zastrašujoče obsežno zbirko vinila, v Brooklynu vsak poletni četrtek rola komercialo. Če ga ne menja kak Q-Tip, ki vse skupaj še bolj zajebe (spet glej NYC dnevnik 1, ya dig?!). Love je tokrat vrtel skoraj izključno sodobni pop rap, refrene komadov, ki jih veliko sploh nisem poznal, je publika pela zraven, singalong situacija. No, obiskovalci, čeprav še zmeraj totalna turistično študentarski, so bili tokrat vsaj malo bolj pestri kot na Q-Tipu. Vmes slišimo tudi kako klasiko. Ja, kako tisto klasiko, ki je najraje ne bi - Drop it Like it's Hot od Snoopa ali pa veliko spodobnejšo, a tudi povsem zlajnano Ante Up skupine M.O.P. S tem da se ob temu komadu folku ne zmeša in ne podrejo strehe. Komada, ki bi bil narejen pred kakim letom 95 (pa še to res le redke preverjene hiphop klasike), sploh ni bilo. A cel večer je že pred nastopom ?uestlove-a, na samem začetku dobil groteskne razsežnosti, saj so na odru Brooklyn Bowla (dvorane za zlahka kakih 500+ obiskovalcev) do pol dvanajstih tečnarili mulci, ki so bili brez pretiravanja nekakšna kolidž verzija LMFAO. Brez zajebancije. Neka nadležno plastična mešanica generičnega dubstepa, synth popa, Skrillex wannabe housa... Seveda, z glavnim vokalistom, ki je skakal po vsemu, kar mu je oder dopuščal in se je drl podobne nebuloze kot "if you love sex, scream". Včasih se je zatekel tudi h auto tune-u. Najbolj narobe možno. A smo le počakali. Na predvidljiv Serato rap set človeka, ki ima doma takorekoč vse, kar dokumentira glavnino določenih poglavij afroameriškega glasbenega izročila na vinilu.