A Winged Victory for the Sullen v osnovi tvorita dva stebra, ki sta se v pričujočo utrdbo tega, kar lahko zelo ohlapno opišemo z izrazom 'sodobna klasika', začela združevati nekje okoli leta 2007. Adam Wiltzie je sicer skupaj z Brianom McBridom znan kot ustanovitelj zasedbe Stars of the Lid, prav tako dejaven pa je bil tudi v duetih Sleepingdog s Chantal Acdo, v Aix Em Klemm z Robertom Donnejem iz Labradford in v The Dead Texan s Christino Vantzou. Leta 2007 pa je Wiltzieja od vseh dromljajočih odvodov njegovega ustvarjanja poneslo tudi na turnejo z zasedbo Sparklehorse.

Na njihovem nastopu v Bologni je v zakulisju spoznal Dustina O'Hallorana, podobno mislečega ameriškega skladatelja in pianista. Slednji slovi predvsem po filmskih soundtrackih, denimo tistem za film Marie Antoinette Sofie Coppola, in bendu Devics, svoj zadnji solo album Lumiere pa je izdal leta 2011. Med Wiltziejem in O'Halloranom je ob dobri glasbi in kvalitetnem viskiju kaj hitro preskočila glasbena pa tudi svetovnonazorska iskrica, zato sta se pozneje dobila v O'Halloranovem studiu v Berlinu, kjer je pričelo kaliti tisto, kar se danes imenuje Winged Victory for the Sullen.

Glasbeni par prisega na to, da glasbo kujeta skupaj, združena tako v pogledih in pristopih kot tudi sami fizični pojavnosti. Kompozicij si torej ne pošiljata sem in tja po internetnih planjavah, temveč staromodno sedita skupaj v istem prostoru in drug drugega oblagata z energijo in idejami, ki jih ta sproža. V tej maniri sta tako zasnovala in posnela svoj prvi album, ki sta ga leta 2011 založili založbi Erased Tapes in Kranky. Na albumu sta sodelovala tudi islandska čelistka Hildur Guðnadóttir in Peter Broderick - kolega violinst z založbe Erased Tapes, naslovljen pa je bil kar po zasedbi sami in posvečen frontmanu prej omenjenih Wiltziejevih Sparklehorse - Marku Linkousu, ki je žalostno končal svoje življenje leto pred izidom tega debitantskega albuma.

Kaj hitro je bilo jasno, da ne bo ostalo le pri enkratnem sodelovanju. Recite temu 'bromance', če želite, a dejstvo je, da sta Wiltzie in O'Halloran ostala v tesnih stikih, nekako uspela zanemariti čimveč lastne velepomembnosti in ves čas gradila zaupljivo prijateljstvo, ki jima omogoča neprekinjeno sodelovanje. V nekem intervjuju je Wiltzie na novinarjevo vprašanje, če bosta večno ostala skupaj - morda resda nekoliko ironično - odgovoril, da bo zasedba obstajala, dokler bosta oba živa, saj imata še nešteto zgodb, ki jih lahko povesta.

Le-te črpata iz vsega, kar ju obkroža: umetnosti, ljubezni, kulture, lastnih življenjskih pozicij, vzvišenih misli in idej; pa tudi drobnih banalnosti, ki gradijo vsakdan. Svoj drugi dolgometražni album Atomos sta nedavno izdala ponovno z blagoslovom in podporo Krankyja in Erased Tapes, ustvarjalni pristop pa je bil tokrat povsem drugačen, saj je album nastal v precej krajšem času in z drugačnim ciljem: Atomos se je pravzaprav pričel oblikovati kot zvokovna sled za plesno predstavo koreografa Wayna McGregorja.

Na albumu sicer po nobeni še tako široki oznaki ne gre za to, kar si po navadi predstavljamo pod izrazom 'plesna glasba', so pa ob tej izdaji priložnost za uvrstitev v svoj glasbeni program vendarle zavohali tudi pri Boiler Roomu, sicer precej bolj elektronsko usmerjeni seriji večinoma klubskih dogodkov, ki je v svoj repertoar sicer že pred tem inkorporirala varovance založbe Erased Tapes, denimo Nilsa Frahma. In medtem ko marsikateri Boiler Room dogodek spremlja pregovorno medla, trendovsko dezorientirana publika, ki jo je ob gledanju spletnega prenosa prav enostavno obtožiti, da ni pri stvari, je bilo pričujoči koncert Winged Victory for the Sullen pravzaprav nemogoče spremljati kako drugače kot v popolni skoncentrirani zamaknjenosti.