Safety Meeting, 2015

Dvajset let je minilo odkar je Makoto Kawabata povezal glasbeni kolektiv z vizijo ustvarjanja nepopustljive psihedelične preizkušnje, ki se napaja v krautrocku, progresivnem rocku sedemdesetih, predvsem pa se ne ozira na glasbene omejitve. Nastala je skupina Acid Mothers Temple & the Melting Paraiso U.F.O., ki združuje podobno misleče posameznike in jih predstavlja kot glasbeni kolektiv, katerega glasba poslušalca s hitrostjo metka izstreli v fraktalno razdrobljen in breztežno lebdeč zvočni prostor. Njihovo glasbo sicer obvladuje kitarsko rockersko izrazje, a prosto improvizirana forma skozi dvajset- in več minutne pesmi pozabi na ustaljeno strukturo pesmi v smislu verza in refrena in deluje razbremenjeno žanrskih predznakov. Namesto tega nas vržejo v zvočno-slušni vrtinec, v katerem najdemo neskončne repeticije, frenetične solaže, zvočne drobce, ki se sestavljajo in razstavljajo, in če sta set in setting pravilna, se med seboj pomešata zvočno in vizualno dojemanje. Tako kot na tripu.

Acid Mothers Temple so v svojem obstoju doživeli vrsto preobrazb v smislu sodelovanj z drugimi glasbeniki, najbolj poznan je kolektiv pod imenom Acid Mothers Temple & the Melting Paraiso U.F.O, ki ga tvori pet glasbenikov. Z letošnjo trojno vinilno izdajo koncertnega nastopa, ki so ga imeli leta dva tisoč trinajst v New Havenu dvajsetega aprila, torej na dan, ki je neformalni praznik kajenja marihuane. Pred uvodno pesmijo Born Free Stone Free, ki jo najdemo na takrat aktualnem albumu In Search of the Lost Divine Arc, nas Makoto Kawabata pozdravi in spomni na zapohani praznik z besedami »today is four twenty so please high all«. Če so rifi na studijski verziji počasno kotaleči, se v živi izvedbi v hipu spremenijo v frenetično in eksplozivno mešanico zvokov, ki se izstrelijo s svetlobno hitrostjo. Tako se spomnimo, zakaj so Acid Mothers Temple izkusili koncertne odre med Japonsko, Ameriko, Evropo in verjetno še kje ter se vtisnili v spomin kot bend, katerega glasba med nastopi dosega nove in višje dimenzije.

Uvodna pesem Born Free Stone Free vsebuje podivjane kitarske solaže, ki se med seboj udarjajo, dograjujejo, razgrajujejo in ponavljajo, vmes se pesem rahlo umiri, a le do naslednje doze psihedelične norije. A že pri naslednji pesmi In Search of Lost Divine Arc, ki jo prav tako najdemo na albumu iz leta dva tisoč trinajst, Acid Mothers Temple pokažejo svojo drugo podobo, ki deluje kozmično umirjeno. Kot bi lebdeli na oblaku, nekje nad indijsko podcelino, katere glasbo in njen zveneči drone je Makoto Kawabato prevzel že kot otroka, se pesem lenobno vije skozi spiritualno kozmične ovinke. Nato album predstavi dva dela pesmi Pink Lady Lemonade, ki se začne s štiriminutno medigro kitare in basa in preden se vključijo še ostali instrumenti, so že postavljeni temelji za čutno igro melodij, ki se prepletajo ter poslušalca peljejo višje in višje skozi transcendentno izkušnjo. Tokrat ne slišimo nič težkih tonov, nič hitrosti in nič norosti, tako da se poslušalec z umom in telesom prepusti zvočnemu tripu.

In ko nas zaključni drone povsem umiri, nas v drugem delu pesmi kot skozi vakumsko luknjo posesa v hitrostni drive ponavljajočih se kitarskih rifov. Zvok postaja vedno težji in glasnejši, ponavljajoči kitarski vzorci se izgubljajo v novih psihedeličnih izbruhih, dokler se pesem skozi vedno bolj podivjano frenetičnost ne razgradi, a se takoj zatem poveže v uvodni preplet kitarskih melodij in se nadaljuje v zaključni psihedelični ekstazi. Kitarski šus, spiralno vrtinčenje ter fraktalni zvočni vzorci oblikujejo podivjano in energično pesem Cometary Orbital Drive, zaključni komad Space Speed Suicide pa prestavi v še višjo prestavo. Skozi skoraj pankovsko brzenje, ki je pomešano z vse mogočimi kitarskimi podvigi, se koncertni album zaključi in zaokroži uro in dvajset minut dolgo slušno popotovanje.

Na tokratnem koncertnem posnetku deluje glasba medsebojno povezana od začetnega do zaključnega tona. Slišimo tako podivjane kitarske solaže, kot umirjeno zvočno lebdenje. Ta raznobarvnost in lahkotnost, s katero Acid Mothers Temple & the Melting Paraiso U.F.O.  vse skupaj medsebojno povezujejo,  naredita iz albuma High on New Heaven, Live in New Haven slušno izkušnjo in preizkušnjo, ki poslušalca zaobjame, da se ji le-ta z užitkom prepusti.