Jakarta, 2012

Ob prihajajočem koncertu hip hop glasbenice Akue Naru in njenega spremljevalnega benda DigFlo se nocoj posvečamo njenemu albumu Live & Aflame Sessions. Gre za inštrumentalno elaborirane reinterpretacije njenega dobro sprejetega prvenca »...The Journey Aflame«, na katerem se je leta 2011 proslavila z markantno kombinacijo govorjene besede, tekočega repa, obilice soula in mehko zaobljenega sladkobnega jazza. Tedaj se je ob izidu plošče veliko govorilo o novem ženskem glasu v hiphopu, nekoliko PR-ovsko so se plasirale tudi primerjave z Lauryn Hill, in res je Akua – rojena sicer kot Latanya Hinton – že s prvencem izkazala izjemen talent tako za flow kot tudi za glasbene aranžmaje in predvsem za samo besedo. Vzporedno z nekaj klasičnega MC-jevskega hvalisanja se je namreč lotila tudi bolj politično senzibilnih tem, predvsem pa se je dosledno izognila seksualni samoreprezentaciji, kot bi ji ga naložila prevladujoča paradigma ženstvenosti v hiphopu. Takšna in drugačna ozaveščenost kulturnih dispozitivov je njen kredo, ki se zrcali tudi v njenem doktorskem študiju, kjer dela na vprašanju, naslovljenem »Me, Myself, and the hyper “I”: Forms and Functions of First Person Narration in Hip Hop«, vodi pa tudi delavnice »odprtih pogovorov med ženskami«.

Vseeno pa se zdi, da se plošča »...The Journey Aflame« vendarle ni najbolje prijela in nemara je to kratko malo posledica tega, da Akua živi na tej strani Atlantika, v mestu Köln. A prav tako je verjetno tudi to, kar je intuitivno začutila Akua Naru, da v nekaterih komadih inštrumental preprosto ni zadihal skupaj z besedili in da je bila plošča potrebna novega življenja. Takšnega, ki bi bolje korespondiralo z Akuinim širokim glasbenim miljejem, ki se razteza od jazz samohodcev do cele vrste ženskih glasbenic, od že omenjene Lauryn Hill do Nine Simone, ki jo žmohtno posempla v komadu Nag Champa Gold. Na Live & Aflame Sessions se muzike loti s precej več zračnosti in jazzovske drznosti in namesto sicer ličnih jazzy matric se na tej živi plošči z bendom često precej odlepi od nekoliko na prvo žogo učinkujočega materiala s prvenca. V enem od komadov lahko poredko posejani klavirski drobci na daleč spomnijo celo na napeto atmosfero, ki so jo s pianistom Matthewom Shippom ustvarili Antipop Consortium, čeravno pa je treba reči, da je še vedno rdeča nit plošče nagroovani soul in da tudi saharinskega saksofona nikakor ne manjka. Občasno se na plošči oglasijo še funkovske fanfare pleh sekcije, izjemno močan vtis pa pusti tudi pevka Drea d'Nur, ki zna nekoliko spomniti na pri nas nedavno gostujočo Nneko.

Poleg Nneke se tudi nekatere druge asociacije in reference Live & Aflame močno prepletajo z minulimi gosti festivala Druga godba. Človek se kaj hitro spomni na The Roots, ki so pri nas gostovali leta 1996, tu in tam se mu v prisluh vrine še mojstrica govorjene besede Ursula Rucker, ne nazadnje pa je na Akuinem prvencu gostoval tudi Blitz the Ambassador.

Kakorkoli že, Akua je s tem živim albumom – ki ga, mimogrede, bolj ali manj lahko v celoti pregledate tudi na koncertnih videospotih na Youtubu – naredila precejšen korak naprej od prvenca. V katero smer pluje danes, bo mogoče v kratkem spoznati v živo, kmalu zatem pa tudi na novi plošči, katere izid je tempiran nekje v tej jeseni.