Secretly Canadian, 2014

"Pope Francis compares arguments for transgender rights to nuclear arms race "

Pred nekaj dnevi je v medijih zakrožila izjava papeža Frančiška o transseksualcih in jedrskem orožju, ki naj bi oboje bilo v nasprotju z naravnim redom kreacije. Kako pred časom je Antony, nakazuje že dejstvo, da je na tovrstna izkrivljena razmišljanja opozarjal že nekaj let prej na albumu »Cut the World« v monologu »Future Feminism«.

Prav tako je zaradi osebne vpletenosti in nemira leta 2006 nastala edinstvena turneja »Turning« v kolaboraciji s »Charlesom Atlasom« in trinajstimi ženskami, ki so doživljale podobne pretrese kot Antony in zavračanje družbe zaradi spolne usmerjenosti ali identitete. Konec prejšnjega leta je šele po osmih letih v sklopu te turneje izšla albumska izdaja koncerta in istoimenski dokumentarec, ki je kombinacija posnetkov koncerta ter intimnih filmskih podob prej omenjenih žensk, ki so prisostvovale v performansih.

Turneja je sledila leto po drugi izdaji skupine Antony and the Johnsons »I Am a Bird now«, ki je leta 2005 osvojila nagrado Mercury Prize in se je kljub morda takrat še precejšnji nekonvencionalnosti na veliko presenečenje v kar enem tednu prebila na britanske lestvice s 135. mesta na šestnajsto. Njegova glasba je kljub preboju vse do danes ostala brezkompromisna – v izjavah, ki so hkrati tako zelo iskrene kot brutalne, in prav tako v aranžmajih, ki ohranjajo sredico, blagozvočne melodije s krhkim vibratom, vendar se razvijajo z vsako naslednjo izdajo. Tako sta na primer kasnejša »The Crying Light« in »Swanlights« postregla z več eksperimentiranja in bujnejšimi aranžmaji ter večjo mero optimizma, ki so bili posledica kariere po 2005. Turning se s preprostostjo in iskrenim duhom vrača v takratno ustvarjanje skupine.

Naslov implicira spreminjanje, vendar skladbe in film ne sugerirajo nič več, saj se umetniki izogibajo oziroma zoperstavljajo ravno uvrstitvam in sponam družbe. Sprememba je kontinuirana in naravna, ni začetka in konca, ampak le vmesni stadij »between life and nowhere«. Performans dostojanstveno postavi na piedestal umetnice oziroma ženske, ki so doživele proces spreminjanja ter so si upale razgaliti se v vsej svoji ranljivosti in nenavadnosti. 

Tako kot se ženske hočejo na nek način osvoboditi vizualnosti, tako deluje tudi film. Vizualizacija je le etiketa nad nežno in srčno sredico. Prav tako je celotna turneja bila zastavljena kot izjava, ki je za sprejemanje drugosti in tujosti brez opredelitev, in to na tako subtilen način, kot ga premore le Antony. Kljub temu da je glavna tema identiteta, je zanimivo, da je redkokje eksplicitno omenjena. Umetniki se v skladbah in performansu uspejo dvigniti nad posameznikove izkušnje in se približati univerzalnim občutjem.

Film je bolj dokument dogajanja kot artistični izdelek, spremlja turnejo, postavlja kontekst, na žalost pa vsebuje tudi nekaj nepomembnih in banalnih momentov, ki prekinjajo vzdušje melodičnega romanticizma. Antony preprosto funkcionira v svetu glasbe ne da bi se spraševali, kakšne tehnične priprave so potrebne za to. Nekatere izpovedi so srce parajoče, vendar pa je postavitev artistk brez besed na oder veliko močnejša. Podkrepi jih namreč koncertna energija skupine. 

Koncert je prezenten in hkrati mističen. Mile in napete zvočne kombinacije popeljejo publiko v nadzemeljskost. Antony, četudi se toliko ukvarja s tozemstvom, deluje najbolje v napol božanski drži. Album Turning, ki vključuje smetano med skladbami začetnih albumov ter še nekatere neizdane skladbe, kot so »Tears Tears Tears« in »Whose Are These«, deluje zelo organsko in živo. Prav tako smo priča izvedbi skladb, ki so se pojavile šele na kasnejših izdajah. 

Glas in klavir sta naravna Antonyjeva podaljška. Izpovedi delujejo v minimalistični zvočni postavi, obenem pa The Johnsons tako subtilno nadgrajujejo komade, da ohranjajo intimno vzdušje in hkrati proizvedejo bolj dinamično zvočno podobo. Prepozna se dolgoletno uigranost in kaljenje v kabarejskih vodah, saj skladbe na več mestih prehajajo iz dramatičnih delov z godalnimi aranžmaji v umirjene, klavirsko podkrepljene izpovedi ali obratno, kot bomo lahko slišali v skladbah »Find the Rhythm of Your Love« ali »I Fell in Love with a Dead Boy«, kjer se skupina niti ne trudi izogniti boleči tišini. Po drugi strani pa prava mala olajšanja po trpečih trenutkih skupina proizvede v skladbi »Kiss my Name«, kjer napolni prostor s plesno in iskrivo dinamiko.

Antony z besedili in pojavo združuje nasprotja, ki se osvobajajo z neopredeljivostjo, ali če si sposodim stavek iz dokumentarca, je osvobajajoče ravno to: »Still don't know who am I destined to be«. Nastop je hkrati surov in ženstven, močan in krhek ter melanholičen in iskriv, vse kontradikcije pa se združijo v izjemno dovršeni in prebujajoči se glasbi. Osebne izkušnje so vkomponirane v nastop in skladbe tako instinktivne, da se vsak vsaj malo senzibilen poslušalec najde v njih.

Predvajanje nocojšnjega živega posnetka ne bi moglo biti umeščeno v primernejši trenutek, saj se ravno te dni veselimo nove Antonyjeve izdaje Hopelessness pod psevdonimom Anohni, kjer sta producentsko noto dodala tudi »Oneohtrix Point Never« in »Hudson Mohawke«.