Clean Feed, 2016

Nocojšnji radijski program zaključujemo s koncertnim albumom skupine Carate Urio Orchestra. Posnetki so nastali na lanski 56. ediciji Jazz festivala Ljubljana. Priložnost za podoživljanje doživetega tistim, ki so tedaj bili del občinstva, ter zvočna repriza zamujenega za ostale poslušalce torej.

Fokus lanskoletnega festivala je bil usmerjen na kitarske linije, orkestralne zasedbe in belgijske glasbenike. Carate Urio Orchestra lahko z zadržkom umestimo v zadnji dve kategoriji. Čeprav so skupaj z zasedbama Flat Earth Society in Dans Dans predstavljali jagodni izbor belgijskega novega jazza, je iz Belgije le najvidnejši član orkestra. Orkestra, ki je pravzaprav septet. A nič za to. Carate Urio Orchestra se tudi s svojo glasbo ne da zlahka popredalčkati. Skozi prizmo svobodnega jazzovskega improviziranja namreč izrisujejo zametke post-rocka, obrise filmske glasbe in širok spekter od ambientalnih zvokov do nojza. Izvir glasbenega izrazja in stičišče povezav med glasbeniki zasedbe je pihalec Joachim Badenhorst. Pozornost zainteresiranega poslušalstva si je pridobil predvsem z improviziranim soliranjem na basovski klarinet in s pomembno vlogo v različnih zasedbah, ki segajo širom Evrope do New Yorka. Več članov teh zasedb si z Joachimom že dlje deli koncertne odre. Na njegovo pobudo so se zbrali v skupino Carate Urio Orchestra, da bi uglasbili in nadgradili zasnutke njegovih skladb, ki so jih nato leta 2013 izdali na albumu Sparrow Mountain. Izgleda, da je snemanje plošč v duhu živih nastopov zanje najbolj priljubljena izbira, saj je prvi album pravzaprav le izbor koncertnih posnetkov s turneje. Material, ki je nastal v obdobju zatem, so predstavili in posneli na ljubljanskem festivalu. Snemali so enkrat pred polno ter drugič pred prazno dvorano in najboljše posnetke kasneje zlepili v celoto. Plošča je izdana pri portugalski založbi Clean Feed, katere ustanovitelj je tudi večletni soorganizator Jazz festivala Ljubljana.

Septet Carate Urio Orchestra poleg že omenjenega pihalca Joachima Badenhorsta sestavljajo še trobentač, dva kontrabasista, violist, kitarist ter bobnar, ki ponekod vmes poprime tudi za kitaro. Paleto zvokov plemenitijo še z vokali in raznimi elektrificiranimi efekti, ki se jih je posluževal skoraj vsakdo od njih. Koncert otvorijo z nizanjem dolgih enotonskih glasov, ki se združujejo v večinštrumentalne kakofonične akorde. Ti se s počasi stopajočim ritmom razgradijo v manj intenzivne linije inštrumentov, ki se proti koncu posamično dvigajo v ospredje in skupno naraščajo v končni šum. Hoja po robu tišine, h kateri se med nastopom večkrat vrnejo, je najbolj očitna v drugi skladbi – Epic Silent. Sprva redki globoki zveni in prasketanje strun se skorajda neopazno zlijejo v otožni spev in z ostalimi inštrumenti počasi zapolnijo zvočno praznino. Koncert se nadaljuje z daljšo solistično navezavo klarineta in kontrabasa, ki ga igra Joachimov dolgoletni prijatelj Brice Soniano. V igri se delikatno dopolnjujeta, vse dokler se klarinet ne ulovi v kratke melodične zanke. Ozadje preplavi val ambientalnih zvokov, ki nenadno ustvarijo težko in zlovešče napeto atmosfero. Z nizanjem dronovskih in pulzirajočih plasti priženejo svoje efekte do skrajne točke intenzitete, ki je v nadaljevanju ne presežejo več.

Nekje na polovici koncerta se zamaknjeno vzdušje dolgih skladb prekine s krajšim plazom udušenega zvončkljanja in nas kmalu zatem preseneti z umirjeno odigrano soul vižo, kjer se blag bobnarjev glas dviga iznad vokalnega ozadja ostalih članov. Sledi ji bolj udarnejša improvizirana skladba, v kateri se začetni motiv počasi razgradi na posamezne linije, ki se na trenutke srečujejo in ujemajo z drugimi ali pa razpadajo in grejo svojo pot. Pot pa jih znova privede na rob tišine, od koder se v intimnem vzdušju drobnih zvokov nadaljuje v toplo spajanje vokala in klarineta. Glas pevca se tu drugič ubesedi v verzih, takoj v naslednji skladbi pa ponovno služi le kot dodatno zvočilo. Zadnji del koncerta zaplujejo glasbeniki v bolj divje vode spontanega ustvarjanja. Sprva se iznad podlage kontrabasov in elektronskih efektov trzajoče dvigajo visoko zveneči zvoki strun, nato pa proti koncu nastopa v glasne izpade zapade vsak od inštrumentov.

Koncert, ki mu bomo nocoj prisluhnili, se je odvil na drugi dan Jazz festivala Ljubljana. Fokus večera se je vrtel okoli svobodne improvizacije in v ta okvir se je skupina Carate Urio Orchestra dokaj dobro umestila. Morebiti so s svojim mirnejšim pristopom nezasluženo ostali v senci nastopov starega mačka Jamesa Blood Ulmerja ter dua s Craigom Tabornom in Matsom Gustafssonom, ki sta se odvila na isti večer. Večina skladb skupine ni popolnoma prosto razpuščenih, ampak nihajo med avtorskim delom in spontanimi zamislimi. Prav tako se le redkokdaj eden od inštrumentov za dalj časa intenzivno dvigne nad ostale in jih podredi svoji solo vlogi, temveč z njimi ostaja nekako enakovreden. Organsko kroženje po dolinah otožnosti in ambientalne zamaknjenosti ter vzponi po vrhovih vznesenih izbruhov, ki se lovijo z bolj začrtano rockovsko ali pop strukturo, ustvarja zanimivo popotovanje čez slikovite zvočne pokrajine. 

Interviju z Joachimom Badenhorstom pred nastopom na lanski 56. ediciji Jazz festivala Ljubljana