Important Records, 2016

Tokratna RŠ koncertna seansa je precej svojevrstne narave. Za začetek lahko omenimo, da tokrat ne bomo poslušali glasbe, ne bomo razmišljali o njeni formi in gradnikih in ne bomo kontemplirali njene vsebine. Tokrat samo bomo.

Uvodne besede iščejo podaljšek in utemeljeno zahtevajo razlago. Avtorica tukajšnjega besedila jih je povzela po besedah in prizadevanjih današnje »gostje« oddaje: skladateljice, matematičarke in zvočne umetnice Catherine Christer Hennix. Tokrat predstavljamo njeno stvaritev Central Palace Music from 100 Model Subjects for Hegikan Roku. Plošča, ki je v maju 2016 izšla pri založbi Important Records, je kar 40 let čakala na utelešenje.

Tudi sicer skladb in del Hennixove ni bilo lahko slišati, šele v zadnjih letih postopoma prihajajo na plano njene starejše kompozicije. Pravzaprav pa pred člankom v reviji Wire iz leta 2010 o Catherine Christer Hennix tudi ni bilo dosti rečenega, še manj pa dorečenega.

Hennixova, ki bo prihodnje leto dopolnila 70 let, izhaja iz jazzovske tradicije z začetka šestdesetih let. Mnogo ameriških glasbenikov je namreč takrat zahajalo na Švedsko in pogosto so se ustavili tudi pri Hennixih. Catherine Christer je sprva začela z bobni in že kot mlado dekle je igrala z glasbeniki, kot sta Albert Ayler in Idrees Sulieman, ki jo je tudi poučeval. Po drugi strani pa je bila izpostavljena tudi evropski in ameriški avantgardi od Cagea do Stockhausna. V poznih šestdesetih se je veliko ukvarjala z elektronsko glasbo in raziskovala eksperimentalno glasbo. Nato pa se je prav zaradi fascinacije nad računalniki odločila za študij matematike. Tu se je posvečala raziskovanju Fourijerjeve vrste in njeni povezavi z zvokom. Kasneje pa začela raziskovati polje podtalne matematične veje, imenovane ultraintuitionizem. Veliko je sodelovala tudi z začetnikom ameriškega minimalizma La Montejem Youngom in vidim članom gibanja antiarta Henryjem Flyntom. Oba sta nanjo močno vplivala tako z zvočnimi krajinami, ki sta jih ustvarjala, kot s povezano filozofijo. Young jo je izpostavil tudi indijski klasični glasbi, ki jo je popolnoma prevzela.

Album Central Palace Music from 100 Model Subjects for Hegikan Roku je priča iz leta 1976. Posnet je bil na festivalu Muzeja za moderno umetnost v Stockholmu. Izvajala pa ga je elektroakustična zasedba The Deontic Miracle, v kateri sta poleg Hennixove na renesančni oboi in DIY generatorju sinusnih tonov tudi Hans Isgren na šengu ali ustnih orglah in Peter Hennix, Catherinin brat, na renesančni oboi. Trio je sicer raziskoval japonsko klasično glasbo gagaku in posnel še nekaj materiala, ki pa v večini še ni bil izdan.

Hennixova se je tako kot Young zavzemala za naravno uglasitev in nocojšnja plošča to odraža. Naravna uglasitev, pri kateri lahko slišimo večje število alikvotnih tonov, naj ne bi zvenela le bolj polno in bogato, temveč bolj primarno, in kar je pomembno za Hennixovo, bolj naravno. Vračala naj bi se tja oziroma prihajala naj bi iz prostora enosti. Kot namiguje že sam naslov, naj bi plošča predstavljala osrednjo palačo, v kateri se s preko 100 koani preizkuša vsak praktikant zen budizma. Tako namen plošče in glasbe z nje ni umetniška poteza – in tudi ne raziskovalna ali eksperimentalna. Njen namen sta izkušnja in osredinjene. Osredinjenje v nas same, v zvočno vibracijo, v vibracijo univerzuma. Za njen opis bi lahko uporabili tudi kratico HESE ali Hallucinogenic Ecstatic Sound Experience, ki jo je Flynt uporabil že ob Catherinini odmevni plošči The Electric Harpsichord, ki je nastala šest let prej. Po mnenju Hennixove bi namreč lahko celoten univerzum razumeli kot eno samo vibracijo, ki rezonira tako na mikro kot makro nivoju. In ta vibracija ima moč spreminjanja raznih stanj, ne le na metafizičnem nivoju, temveč tudi v materialnem svetu.

Album je sicer z zvočnega vidika precej dolgočasen, morda celo zoprn in nadležen, čeprav znotraj enotne zvočne gmote lahko zaslišimo obilo malih mikrotonalnih variacij, ki kar mrgolijo v vseobsegajočem dronu. Ploščo bi lahko označili kot minimalistično ali pa ambientalno, a bistva ne gre iskati v glasbenem niti v umetniškem, temveč v duhovnem. Jedro prizadevanj Hennixove je po besedah njenega prijatelja in poeta Charlesa Steina predvsem v globoki etični zavesti.