La République Des Granges, 2016

V tokratnem RŠ koncertu predstavljamo Crank Sturgeona in Olivierja di Placida ter njuno kravžljanje misli in zvokov. Nojzerja in zvočna umetnika sta združila moči in konglomerat DIY-elektronskih zvočil konec prejšnjega leta v Ženevi, rezultat hrupnega srečanja pa sta pričujoča zvočna posnetka. Oba akterja sta stara znanca v noise krogih, kraval tako ali drugače namenoma zganjata že več kot deset (Placido) oziroma 25 let (Sturgeon).

Če se sprva lotimo raziskovanja mlajšega od obeh zvočnih neprilagojencev, hitro naletimo na precejšnjo enigmatičnost, sicer značilno za noise sceno. Zavihek »about« na spletni strani Olivierja di Placida se namreč ne spusti v razlaganje življenjske zgodbe protagonista, temveč zgolj postreže z večjezičnimi izseki opisov njegovega dela. Tako lahko izvemo, da Francoz že več kot deset let koncertira po Evropi in se v tem času vsakič znova posveča reinvenciji električne kitare kot zvočila. Ta pot ga je pripeljala do tega da je, citiramo, »razvil povsem unikaten pristop do svojega inštrumenta, saj ga lahko igra kot gramofon, sintetizator ali gamelanski orkester. Z zanimanjem za vse možnosti, ki jih kitara ponuja, vključno z najbolj skritimi, je Olivier dobesedno izumil nov, hibridni inštrument z nefiksiranim vratom in premičnimi magneti«.

Druga polovica hrupnega dvojca prihaja iz Združenih držav Amerike. Naslovna stran njegovega spletišča ravno tako izda, da gre za ekscentrika, kar globlje brskanje le še potrdi. Zavihek »bio« pravi: »padel po stopnicah 1992-ga in se nikoli več počutil povsem enako kot prej Sturgeon (Jeseter) dela hrup in kolažirane naglavne oprave namesto realnosti informirane s štirih strani Crank gre daleč in se izjemno potrudi za svoje avdiovizualne katastrofe ki jih postavi kot namen in cilj ki se izmika opisu in nosi ime HUso.« Morda se navedek sliši kot še en v vrsti poskusov postmoderne poezije, vendar ga vseeno ne gre jemati kot takega. Crank Sturgeon namreč svojo celotno pojavo zapakira v celostno podobo, ki odseva fragmentarnost in navidezno zmedenost prejšnjega navedka. V živih performansih se v veliki meri poslužuje prekomerno ojačanih kontaktnih mikrofonov, s katerimi ozvoči svojo okolico, od flomastra, s katerim riše prisotne v publiki, do večmetrskih trakov selotejpa, ki generirajo kričeče in trgane zvoke. Prav tako ponavadi ne umanjka takšno ali drugačno noro naglavno oblačilo, od velikanske ribje glave do trikotnih skulptur Illuminatiesque. Celostno podobo Crank Sturgeona pa še dodatno dopolni zajeten spletni zavihek »history«, pod katerim zavzeto dokumentira vse dosedanje nastope od leta 1992, jih dopolni z duhovitimi komentarji in tako svoje avdiovizualno delo postavi v kontekst lastnih razmišljanj.

Crank Sturgeon bo Slovenijo zopet obiskal prvi teden junija v okviru letošnjega zasavskega Noisefesta in spremljajoče noise transverzale.