Matador, 2015

Darkside je duo, ki je predlani navdušil s prvo in po vsej verjetnosti tudi zadnjo ploščo z naslovom Psychic, na kateri sta producent Nicolas Jaar in kitarist Dave Harrington ustvarila zanimiv spoj elektronske plesnosti, rockovske kitare in raznoraznih zvočnih eksperimentacij. Z ohranjanjem ravnotežja med skrbno izdelanimi teksturami in spevno plesnostjo sta v lanski sezoni postala ena najzanimivejših in najbolj priljubljenih aktov ter celo odprla festival Dimensions v Puli. Ta je bil eden izmed njunih zadnjih nastopov; že nekaj dni pred tem sta namreč oznanila, da je njunega sodelovanja do nadaljnjega konec. Nicolas Jaar v zadnjem času vztrajno nadaljuje s svojim raziskovanjem zvočnih tekstur, ki se jim v zadnjih, nekoliko bolj nedostopnih projektih posveča bolj kot kadarkoli prej. Plošča Psychic in danes obravnavan njej vzporeden koncertni posnetek sta torej morda ostanka njegovega ušesom najprijaznejšega obdobja, ki pa kljub temu nikoli ne deluje plehko ali nepremišljeno. Tudi tu namreč najdemo številne momente, kjer Jaar iz izobilja bizarnih zvokov in do tedaj nepovezanih elementov postopoma izlušči red, ki opremljen s Harringtonovim rockovskim soliranjem postane popolnoma samosvoja entiteta.

Danes obravnavana koncertna plošča je bila posneta v francoskem mestu Nantes proti koncu lanskega marca ter je sicer na voljo tudi na DVD-ju, na začetku katerega bi nedvomno morali presedeti skozi kakih deset minut posnetkov gostega valečega se dima, v katerem sta se skrivala glasbenika. Še kakšnih deset minut več bi trajalo, da se iz začetnih razvodenelih elektronskih zvokov in odzvanjajočih akordov izlušči koheziven ritem, v katerem se silhueti na odru nato postopoma začneta pozibavati in nas počasi dražiti z na plošči slišanimi sampli ter zadržanimi riffi in njihovo nam že dobro poznano progresijo. Dvojec je namreč iz na plošči prisotnih elementov ustvaril kolaborativen sistem, v katerem sta vsakič znova operirala z le delno načrtovano strukturo. Zanimivo je torej opazovati, kako na albumu dodobra raziskane ideje na koncertu povzameta v nekoliko preprostejšo, plesnejšo obliko ter drugje vse skupaj razredčita ter zvoku in vzdušju pustita dihati s strateško uporabo tišine. Ta se ponekod sicer morda zdi nepotrebna in služi le kot premor za bučen aplavz, a po njunem izpostavljanju raznih idiosinkratičnosti zvoka postane tudi tekstura vriskajoče množice sama po sebi zanimiva ter pravzaprav lepo sovpada z njuno somnambulno auro. 

Njuno sodelovanje odraža zanimivo dinamiko, ki se na odru v živo odvija pred nami. Očitno je, da skozi sodelovanje skušata komunicirati, v katero smer želita odvijati posamezno idejo, kar sicer nikakor ni edinstven pojav, a je posebno zanimiv v odnosu med kitaristom in producentom/pianistom/vokalistom, ki pravzaprav skušata z maloštevilnimi elementi priti do močnega izraza. Čeprav se Harrington morda preveč vztrajno oklepa pentatonike in čeprav se mestoma zdi, da jima stvari uidejo iz rok ali pa zaplavajo v preveč poznane vode, drugje dobimo občutek, da svoje glasbe niti sama nista sposobna v celoti nadzorovati ter da sproti opazujeta, kaj nastaja z enakim zanimanjem kot poslušalstvo. Tako vedno ohranjata nekaj eksperimentalnega vzdušja, ki pa v luči spevnejših komadov, kot sta Heart in Paper Trails, lahko deluje presenetljivo predvidljivo, kar nekoliko difuzira moč njune glasbe. 

Gre torej za zanimiv projekt, ki nam je predlani postregel z zanimivo kombinacijo elektronsko kitarskih eksperimentacij ter nekaterimi preprostejšimi in spevnejšimi, a dodobra sofisticiranimi hiti, ki so nato skozi lansko sezono odmevali po svetovnih odrih in bodo po vsej verjetnosti še nekaj časa odmevali v spominu ljubiteljev tovrstne glasbe. Njun koncertni posnetek pa je zanimiva priložnost, da ideje iz tesno stkane plošče Psychic slišite v nekoliko bolj razpuščeni obliki, v kateri dvojica odličnih glasbenikov skozi improvizatorno sodelovanje pride do zanimivih rezultatov.