Castle Face, 2015

Oddajo RŠ Koncert tokrat posvečamo zasedbi Destruction Unit iz Arizone, ki je konec letošnjega februarja izdala novo ploščo Live In San Francisco pri kalifornijski založbi Castle Face. Izdaja je že šesti del serije koncertnih posnetkov iz tega mesta in Destruction Unit se je s tem postavila ob bok Ty Segallu, Thee Oh Sees, Coachwhips in podobnim razgrajačem te založbe, ki že veljajo kot pomembni nasledniki garažnega zvoka. A Destruction Unit imajo jasno svojo zgodbo in svojo preteklost, ki jih od navedenih in nenavedenih ločuje, tako da preden se potopimo v opisovanje samega albuma, na hitro preletimo še njihovo  zgodovino. 

Od prve izdaje pod imenom Destruction Unit, 7-inčnega vinila My Disease, mineva že 15 let. V tem času je skupina šla že skozi vrsto preobrazb, med katerimi izstopa menjava zasedbe v letu 2012. Do menjave je takrat še trojica izdala 4 albume, potem pa se je okoli Ryana Rousseauja zbrala povsem nova, štiričlanska ekipa in z njo tudi iskanje novega zvoka skupine. Ta je do sedaj doživela vrhunec v albumu Deep Trip, izdan dve leti nazaj pri založbi Sacred Bones. Omenjeni album je bil hkrati tudi njihov prvi pravi studijski album, na katerem so producenti resneje posegli v jasnost njihovega zvoka. A zvok, zaradi katerega pridobivajo na priljubljenosti, izhaja predvsem iz zvočne poplave na koncertnih nastopih, na katerih pa je zvenijo vse prej kot izoblikovani iz strani studia. 

Tako tudi eden izmed vodij založbe Castle Face ter član zasedbe Thee Oh Sees, John Dwyer, priča o smešnem in zahtevnem snemanju koncerta, kjer je bilo pevca izjemno težko dobiti, da poje v mikrofon. Če je že na albumu moč razumeti samo kakšen stavek njegovega besedila, je na živih posnetkih prisoten zgolj v duhu. A uspelo jim je zvok dodelati v toliko, da je njegov vokal vsaj prisoten, četudi povsem nerazumljiv. 

Na albumu najdemo štiri komade zadnjega albuma Deep Trip – na prvi strani vinila smo tako deležni albumske uvodne trojice The World on Drugs, Slow Death Sounds ter Bumpy Road, na katerih fantje preidejo iz divjaštva v puščavski psihedelični rock, ki ga na drugi strani vinila dopolnejo še s 14-minutnim kaotičnim komadom z naslovom Night Loner. Za razliko od samega studijskega albuma je na koncertnih izdajah moč občutiti, kot da so spuščeni iz vajeti in da se zvočno ravnajo zgolj po tendencah samih članov skupine. 

Kot tudi pravijo sami, so njihovi najboljši nastopi, kadar je večina članov v stanju živčnosti in nervoze, da se potem na odru najbolj izživijo. Za tovrsten žanr nabitega psihedeličnega rocka je to počutje kot nalašč, saj kot je mogoče slišati tudi na albumu, se uspejo ujeti v tej nastopaški vnemi in v njej prikažejo imeniten zvočni zid, ki pa ga izmenično spremljata nepopustljivi drone ter udaren in energičen ritem, ki žene v plesočo hipnozo. 

Album Live in San Francisco je že njihova peta izdaja koncertnega nastopa, katere pa so vse prejšnje izdali pri svojem založbenem kolektivu Ascetic House, ki ima sam po sebi tudi bogat opus in je vreden raziskovanja. A na to dotično izdajo pri Castle Face lahko gledamo kot na širšo institucionalno podporo skupini, ki se je uveljavila v svojem žanru in se o kateri se že govori kot o kulturno-vplivni skupini. 

http://www.castlefacerecords.com/products/destruction-unit-live-in-san-…

https://soundcloud.com/castle-face-1/destruction-unit-bumpy-road/s-KPjDK