Samozaložba, 2015

Q: Are We Not Men? A: We Are Devo!

Smo v letu 1974. Na stejdžu, ki je dizajniran kot ena izmed kleti umazanih oken, Mark z robotskim glasom bere časopis za svojimi klaviaturami. Kaže da bo Gerald Ford nov predsednik. V času, ko je eno pljučno krilo služilo za dihanje, drugo pa bilo namenjeno kajenju, so eni največjih čudakov glasbene industrije začeli svojo pot. Novovalovci, ki pljuskajo ob skale glasbenih kontinentov, so stopili na Zemljo leta 1972 v Akronu, Ohio. S katerega planeta so prišli, se ne ve.

Bratska druščina Casal & Mothersbaugh, zelo znana po imenu Devo, napada v starih in novih uniformah z novimi rekviziti. Revolucija žre svoje otroke, de-evolucija pa jih hrani. Po Live 1981 Seattle, ki smo ga v tem mediju predstavili pred nekaj leti, je tokrat na meniju Hardcore Live!, koncertni zapis iz lanskega leta, ki so ga tako v avdio kot v video obliki dokumentirali 28. junija v Fox Theatru, v kalifornijskem Oaklandu. Na programu so bili obskurni komadi, ki so v studijski verziji izšli šele leta 1990 na albumu Hardcore 1974-77, nastajali pa so v kleteh in garažah Akrona še preden so Devo postali post punk fenomen. Ker je zadnje čase med metuzalemskimi bendi v modi koncertiranje jubilejnih albumov – spomnimo se recimo The Wedding Present pred leti v Šiški - so se za podobno potezo odločili tudi Devo, s to razliko, da gre pri Hardcore Live! v dobršni meri za eksperimentalne, surove in na pol obdelane komade, ki v štiridesetih letih še nikoli niso doživeli javnega izvajanja in zaužili slave. Večina njih ni našla mesta na prvih dveh studijskih albumih Devo – Q: Are We Not Men? A: We Are Devo! in Duty Now For The Future. Projekt so do konca izpeljali tudi zaradi lani februarja preminulega Boba Casala, v šifrantskem jeziku Devo bolj znanega kot Bob 2, čigar ideja je Hardcore Live! pravzaprav bil. Omenimo še, da se v zadnjem komadu Clock Out na basu pojavi njegov sin Alex. 

    

Devo so bili vedno več kot bend. Odbitki so dosegli  kulten status in mnogi postpunk new wave prvakom slepo sledijo še danes. Bili so institucija, skorajda religija, ki je propagirala de-evolucijo, z biološkimi tezami povezan art koncept, ki človeka prikazuje kot bitje, ki se ne razvija, temveč nazaduje, predvsem duhovno. Da bi preverili, če ta teza drži vodo, zadostuje, da se ozremo okoli sebe. Ideje so črpali predvsem preko alarmantnih pamfletov Jehovih prič in iz znanstveno fantastične literature. Devo so potrebovali ravno to – provokativno idejo, ki bo ustvarila prostor za komad in ponudila ljudem alternativno možnost razmišljanja ter pravico do dvoma o resnici, ki jo z malih ekranov servirajo nasmejane gospodične. Prvi nastop so imeli na jazz festivalu pred dvajseterico z imenom Sextet Devo, le osem duš pa je pristanek čudakov na Zemlji opazovalo do konca. „There was art nouveau, there was art deco, now there's art Devo“  

Komadi na Hardcore Live! so znani le orto fenom benda, zato zadržanost publike na koncertu ne preseneča, saj je pričakovala z nekaj več ocvirki zabeljen koncert. Devo postrežejo z raznovrstnimi komadi - od bluzerskih Beehive in Auto Modown do country space rokenrola Fraulein. Jerry Casale in Mark si pogosto podajata mikrofon, kar kaže na to, da nekoč Devo ni imel stalnega frontmana. Hitrejšega ritma sta punkovski Baby Talkin' Bitches in skoraj ramonesovski Fountain of Filth, tu pa je seveda še neizbežna, ena najboljših priredb vseh časov – Satisfaction. Na drugi strani sodi med ene najbolj čudnih vseh časov vsekakor U Got Me Bugged (Booji Boy), kjer so oblečeni podobno kot telebajski. Vesoljska pokrivala, maske in delavski pajaci so bili stalnica nastopov Devo in „ker s tako oblečenimi nobena punca ni hotela iti na zmenek, so imeli obilico časa za ustvarjanje“. Plodovom tega ustvarjanja smo priča na Hardcore Live! Za fene!