Samozaložba, 2012

Soundgarden, eden od ključnih bendov grungea, je leta 1992 napravili priredbo komada Girl U Want. Leta 1981 pa so šteli Cornell in ekipa dobrih petnajst pomladi in prav mogoče je, da so se 28. novembra znašli v Seattle Center Areni. Tam so imeli namreč šov eni največjih odbitkov v zadnjih petdesetih glasbenih letih, ki so si nadeli ime Devo in single Girl U Want spada med eno od  njihovih mojstrovin. Pretenciozno bi bilo reči, da so Devo drastično vplivali na razvoj grungea, težo pa ima dejstvo, da so po kapljah pronicali v podzavest glasbenega ustvarjanja svojega časa. Bend je dosegel kulten status in mnogi postpunk new wave prvakom iz Akrona, Ohio slepo sledijo še danes. Eden največjih fenov, neuradni bendov arhivist z vzdevkom Devo Obsesso, je pred petnajstimi leti v škatli čevljev našel kaseto s posnetkom z omenjenega koncerta. Posnetki, ki jih je leta 1981 zabeležil tonski mojster, so izšli letos aprila v okviru Record Store Daya, v obliki dvojnega LP-ja z enostavnim naslovom Live 1981 Seattle. Zaradi omejene naklade je album že dobil status zbirateljske vrednosti in na spletnih licitacijah dviguje ceno, tudi zaradi tega, ker v carstvu bootlegov posnetki s tega koncerta nikoli niso krožili. Hkrati predstavlja dokument nekih pozabljenih časov, ko je bilo kupovanje vinilnih plošč del odraščanja. Za razliko od zdajšnjih hladnih mp3-jev si imel v rokah nekaj oprijemljivega. Za poslušanje albuma od začetka do konca si si vzel čas brez motečega klikanja. Ovitek albumov se je glasbi podal kot obleka in tvoril del identitete benda. Raznolikost našega prelepega planeta je bila očitna. Mesta so imela svoj karakter, ki se je s pojavom masovno uničevalnega medija, kot je internet, in z njemu nadrejenim kapitalom, izgubil. Postali smo si podobni kot jajce jajcu. Radijske postaje v San Franciscu so vrtele drugačno glasbo, kot  tiste v Chicagu denimo, danes pa robotiziran sistem moči narekuje, da se na dolgočasnih, možgane izpirajočih radijskih postajah, en in isti ničvreden komad zavrti tudi po desetkrat na dan!? En in isti ničvreden komad po desetkrat na dan na celem svetu! Vseeno je, kje si. V Ljubljani ali v Parizu – pri verižnem magnatu te bo jogurt čakal vedno na istem mestu. Najdeš ga na slepo! Slepi tudi iščemo in slepim nam prodajajo meglo, ko igrajo na repetitivne note, ki naletijo na odprta ušesa gluhih. Devo pa so bili drugačni že od svojega začetka. Old school čudaški bend. Konceptualisti, katerih ime je okrajšava za de-evolution, za teorijo, ki so jo razvili in ki pravi, da človeška rasa kljub napredku vedno nazaduje. Podobnost z resničnimi dogodki je zgolj naključna?

Koncert v Seattlu je bil del turneje, ki je promovirala Devov četrti studijski album New Tradicionalists, na katerem so zvok, z izjemo navadnih bobnov in kitare, izražali s prevladujočimi sintetičnimi instrumenti, tudi z doma narejenimi elektronskimi  bobni. Seveda pa so na albumu tudi komadi z drugih albumov njihove prve faze delovanja, predvsem iz debuta Q: Are We Not Men? A: We Are Devo! Tu so nepogrešljivi Whip It in Jocko Homo, Smart Patrol, Gut Feeling … Komadi z živega albuma so polnejši in močnejši kot studijske verzije albuma New Tradicionalists. Za popolno predstavo o njihovih koncertih pa bi bilo treba na pomoč priklicati tudi videoposnetke, katerih eni od pionirjev so bili Devo sami. Koncerti so bili polni svetlobnih, kostumografskih in scenskih sprememb. Na turneji New Tradicionalists so bili satirično počesani na Ronalda Reagana, imeli pričesko, kakršno so takrat nosili vsi politiki desnice. Enolično so bili tudi oblečeni - v utopične boy skavt uniforme sivo-črnih odtenkov, v tovarniške delavce ali raziskovalce vesolja. Tekoči trakovi so se skladali z mehansko natančnostjo skladb, ionski stebri grških templjev pa so pri njihovi glasbi poudarjali mitološko vednost. Cilj nove tradicije je bil pozabiti staro.