Joyful Noise, 2012

7. novembra 2003 je točno devet čez peto popoldne avtor pod imenom Joe na forumu ameriške zasedbe Don Caballero v preprostem prevodu zapisal: “Včeraj sem videl Don Cabe. No, v bistvu sem videl Damona Cheja, ki je igral komade Don Cabov s tremi drugimi tipi. In bilo je dobro. Precej dobro. Kako ne bi bilo? Vse pesmi so zadovoljivo odigrali in pokazali nekaj odličnega novega materiala. To je vse.” Prvi odgovor je 4 ure pozneje podal avtor pod imenom Mike: “Stal sem zraven tipa, ki je snemal koncert. Če bo to kadarkoli bral ali pa če ima kdorkoli kopijo včerajšnjega koncerta, zanjo plačam. Koncert je bil nor.” Cela tema se ne razvije prav dosti, je pa razbrati, da imajo tisti, ki so bend spremljali od samega začetka, pomisleke glede nove zasedbe Don Caballera. Avtor pod izvirnim imenom Guest je zapisal: “Bilo je, kot da bi nekdo snemal film o Don Caballeru in vsi razen Damona bi bili slabo izbrani igralci. Celo on ni pasal v sliko.” Nato je še zaključil: “Ko so fantje včeraj končali, je bilo jasno, da so imeli vsi dovolj. Brez dodatka. Ni bil potreben.” Drugi, z nadimkom jdr, pa se je vprašal: “Tehnično je bilo dobro, ampak ali ni tako, da so slike, ki reproducirajo vsako podrobnost slavnega dela - ponaredki?”

Vse od tega zapisa pred devetimi leti pač ni jasno, ali je bil koncert dober ali ne. Dolgoletni oboževalci, ki so Don Caballero spremenili v mit, v vplivno formulo matematičnega rocka, se niso mogli sprijazniti s tem, da bend iz Pittsburgha, ki je za njih zares živel le od leta 1991 pa do milenija, ponovno stoji na odru. In to precej predrugačen. Pravzaprav z le eno pravo – originalno osebo, z bobnarjem Damonom Chejem. Zlata leta zasedbe so bila za oboževalce takrat že mimo. Cheju so zamerili nasilno obujanje benda in razblinjanje magičnosti, ki jo ustvari nostalgija. In na nek način so imeli prav. Bend se je sicer vživel v svojo vlogo, a je do danes posnel le še dve precej povprečno sprejeti studijski plošči, zadnjo, Punkgasm, leta 2008. Morda bi res morali prenehati, a po drugi strani bi jim lahko tudi oboževalci pustili zadihati. Točno tako, kot so po devetih letih ponovno zadihali posnetki s čikaškega koncerta.

Devet let in dvajset dni po forumski debati je zaželjeni posnetek, za katerega je želel forumaš Mike že dan po koncertu odšteti nekaj dolarjev, ugledal luč sveta. Založba Joyful Noise Recordings je 27. novembra letos izdala album Gang Banged With A Headache, And Live. Posnetek točno tistega koncerta, o katerem so se feni pogovarjali na forumu. Končno je njihova zgodba dobila zvok. Končno lahko vsak preveri, kako se je slišalo. V devetih letih se je nabralo dovolj distance za trezen razmislek in tudi takrat namrščeni oboževalci se danes verjetno pohvalijo, da so bili na tem koncertu. Na koncertu, ki je postal osnova prvega živega albuma Don Caballera v dve desetletji trajajoči karieri. Čeprav z ne ravno bleščečim nadaljevanjem, a vendarle z dobro mero zagona in idej, na dotičnem posnetku poslušamo štiričlansko ekipo: Gene Doyle, Jeff Ellsworth, Jason Jouver in seveda Damon Che. Najbolj goreči feni so Cheja nekaj let pozneje verjetno oklicali za Axla Rosea math rocka, a ravno ta avtorizirani bootleg vrača udarec.

V desetih skladbah se sveža zasedba sprehodi skozi celotno kariero benda in predstavi nekaj svežega materiala, ki je tri leta pozneje končal na albumu World Class Listening Problem. Ponekod se držijo originalov, drugje odidejo po svoje oziroma celo združijo dva komada, ko iz skladb "Let's Face It Pal, You Didn't Need That Eye Surgery" in "You Haven't Lived Afro Pop" nastane "Let's Face It Pal, You Haven't Lived Afro Pop". Posnetek je živ, kitare in uigrana ritem sekcija žgejo skozi zvočnike. Bend dela. Miks je ok, sam posnetek pa nikakor vrhunski. Ampak vse skupaj stoji. Album je vreden poslušanja. Nič mu ne manjka. Bliskovitost premikov občasno šokira uho in ob bučnih krikih občinstva med skladbami nam je seveda žal, ker nismo bili tam.

Prvi koncertni album Don Caballera Gang Banged With A Headache, And Live je prijeten izlet v leto 2003. Je dokaz, da je uigrana, pa čeprav prenovljena zasedba, takrat suvereno opravila svojo vlogo. Je naredila dober ponaredek ali unikatno kopijo? Le eden izmed članov je sodeloval pri nastanku materiala, drugi pa so se želeli približati osnovi in dodali še košček sebe. Ampak to oboževalcem očitno ni bilo dovolj. Bend so vzeli po rockovsko. Zaljubili so se v njihov način igranja in tega niso želeli izpustiti. Po drugi strani pa je šlo za reinterpretacije, ki so tako pogoste v džezu. Niso Don Caballero pravzaprav džezerji med rockerji?

Naj je bil koncert dober ali ne, jasno je, da oboževalci težko sprejmejo spremembe. Želijo, da so vsaj nekatere stvari na svojem mestu. No, eden pa je želel tudi točno ta album. In verjetno je zadovoljen. Mike, če boš kadarkoli poslušal Radio Študent, upam, da veš, da je album na voljo. Imenuje se Gang Banged With A Headache, And Live.