Samozaložba, 2011

O pričujočem projektu Barra Phillipsa se nefrankofoni poslušalci težko informiramo, a če sodimo iz same grafične podobe koncertnega albuma Evertide kolektiva EMIR, je vse potrebno pojasnilo na voljo uhljem v realnem času. Kolektiv improvizirane glasbe ima trdno zasedbo, nekako distinktiven pečat mu dajeta predvsem dvojni vokal in godalno razpoložena strunarja. 

9-članski kolektiv pa vendarle ponuja tudi nekaj indicev, da mu pri muziciranju pač ne gre le za minljivi trenutek improvizacije. Tako se v zadnjem letu loteva nič manj kot operne postavitve, mimo tega gre pri EMIR predvsem za spoj nenaključnega orkestrskega zvena in njegovo individualno sestavo. Slednjo tvorijo močni in skozi leta že izoblikovani inštrumentalisti in vokalistki, ki v sprva začasno, če ne kar delavniško zastavljeni kombinaciji delujejo že slabo desetletje. Ta kombinacija se napaja predvsem v podvojenosti inštrumentov, gre skorajda za dvojni kvartet, a ta verjetno dobro premišljena postavitev tu pomeni predvsem veliko mero skupnega tkanja zvoka in tišine ter notranje komunikacije, ki se nikoli ne združi v enoglasen kolektiv. 

Za EMIR je odgovoren kontrabasist Barre Phillips, ki mu je v kolektivu dvojnih vokalov, saksofonov in tolkal, violončela in kitare uspelo zbrati nekaj svojih stalnih soigralcev kot tudi tistih mlajše generacije. Sama glasba nikoli ne sledi linearnosti, zaradi česar jo je verjetno težko povzeti v izključno zvočnem kontekstu, same notranje kombinacije pa počasi pletejo manjše prostore komunikacije, v katerih smo soočeni z neke vrste glasbenim performansom, ki dejansko daje prednost koncertni izkušnji. 

Čisto mogoče je, da za močan vtis meje zvočnega in performativnega poskrbita predvsem vokalistki Catherine Jauniaux in Emilie Lesbros, obe vajeni prehajanj med različnimi glasbenimi svetovi. Prvi del maja 2011 na jazz festivalu v Mansu odigranega koncerta sta obe umetnici postavljeni v nekakšen kontrapunkt vokala na meji govorice in glasu na meji petja. Temu se subtilno ukloni celotna zasedba, v taki postavitvi pretežno zvedena na poplesavanje basovskega zvena in nežno godenje violončela. Šele v kasnejših delih plošče se v ospredje prebijejo saksofona in tolkala, se družno pomaknejo proti skoraj skupinskemu vrhu, a v resnici se EMIR zelo previdno izognejo skupnemu enoglasju, kot da bi jih nekaj ves čas opominjalo na medsebojni prisluh. 

Na posnetku Ever Tide tako kompozicijsko razgibanost plete predvsem kolektiv sam, kolikor se skozi notranje kombinacije brez velikih rezov pomika med jazzovsko improvizacijo in sodobnoglasbenim muziciranjem, ves čas opominjajoč na vmesni prostor komuniciranja. Razgibanost kolektiva EMIR bomo kmalu lahko preverili v živo na jazz festivalu v Cerknem, nocoj pa prisluhnemo koncertnemu posnetku Evertide v petih delih.