Polydor, 1999

Vsem, ki se večera niste odločili preživeti na prostem, bomo vzdušje ležernega posedanja ob kakšni živi glasbi pričarali tudi v današnjem RŠ Koncertu. Sicer že naslov plošče, ki jo poslušamo, razkriva, da je bila posneta pozimi, a glasba veliko bolj pristaja večeru, kakršen je današnji. Ena izmed kvalitet posnetka iz tokijske dvorane Akasaka Blitz je namreč že ta, da iz vseh obdobij ustvarjanja avtorjev Fishmans povzame enostavnost in plitkost, kar botruje njegovi lahkotnosti. Hkrati se pa kaže tudi heterogenost njihovega ustvarjanja. Plošča Otokotachi no Wakare (nadejano ali ne) od svojega začetka proti koncu prikazuje stilistični razvoj skupine. Od dub reggae hitov se premika k zasanjanim in eksperimentalnim zvokom nove psihedelije. Plošča, ki je bila očitno mišjena kot performans njihovih najpopularnejših pesmi iz različnih obdobij, je tako primerna začetna točka za poslušalca, ki Fishmansov ne pozna. Ker se z njimi prvič spoznavamo tudi na 89.3 MHz, začenjamo pri njej tudi mi.

Četudi je plošča, ki jo imamo pred sabo, že njihov tretji live album, gre pri prvih dveh za žive posnetke iz studia. In čeprav prva, ostane tudi zadnja, studijska ali live plošča, ki so jo Fishmans izdali sploh. Že nekaj mesecev po nastopu je namreč nesrečno preminil njihov vodja Shinji Sato, ki je bil v glavnem odgovoren za vse ustvarjanje. Tako grenko ironijo nosi že naslov plošče, ki se v angleščino prevede kot Man`s Farewell. Sicer je bil najverjetneje res izbran ob izdaji, torej po Satovi smrti, vendar pa je bil koncert v prvi vrsti mišljen kot poslovilni nastop basista, ki naj bi po njem zasedbo zapustil. Da gre za slovo, takšno ali drugačno, pa so imeli nastopajoči očitno v mislih, saj je vzdušje prežeto z močno čustvenostjo, ki pod površinsko lahkotnost in nedolžnost vnaša kanček otožnosti. Res je, da so Fishmans po tem nastopu razpadli in da so se preostali člani posvetili lastnim projektom, so pa zato svoj odhod pospremili z odlično ploščo, s kakršno se lahko pohvali redkokateri band.

In kaj je na Otokotachi no Wakare tako posebnega, da si je v maloštevilčni, a nadvse zvesti fanbazi Fishmansov prislužila že malodane kultni status? Gre za iskren in zelo čustven poslednji nastop, s katerim se je skupina poslovila na svojem vrhuncu. Na koncertu, ki v dolžino šteje dobri dve uri, se Fishmans predstavijo celovito, igrani material pa ima iskro, ki na njihovih studijskih ploščah ni prisotna. Večina ljubiteljev te plošče bi se verjetno strinjala, da to posebej velja za tričetrturni komad Long Season. Živi posnetki pod vprašaj postavljajo predvsem potrebo po visoki kvaliteti produkcije s studijskih verzij. Lo-fi pristop se namreč dobro ujame s preprostostjo in nezahtevnostjo glasbe. Če DIY učinek te plošče prepriča tudi vas ali pa bi raje posegli po kakšnem studijskem posnetku, v nadaljevanju oddaje presodite sami.