(Samozaložba, 2013)

Ob poslušanju nocojšnjega RŠ koncerta in pisanju spremnega teksta zanj se zdi ironično, da je ravno delo glasbenih kritikov privedlo Four Teta do izrazito klubsko usmerjenega zvoka, po katerem je trenutno najbolj znan. Kam zvočno bi se Britanec namreč dejansko odpravil, če se v prejšnjem desetletju s strani glasbenih piscev ne bi iznašel, ponavljal in do nezavesti kopiral izraz »folktronika«, ki ga je tako živciral, je vprašanje, na katerega žal nimamo odgovora. Dejstvo pa je, da si je Kieran Hebden, znan po svoji obsežni zbirki plošč in predanemu iskanju samplov, že od študentskih dni želel ustvarjati plesno glasbo. In desetletje kasneje mu to tudi uspeva: kot je razbrati po odzivih na njegovo zadnjo ploščo Beautiful Rewind, se je ne samo infiltriral v britansko plesno sceno, temveč ponotranjil njene osnovne vzorce do te mere, da se jih sedaj čuti sposoben celo spreminjati.

Four Tet s svojim posnetkom live nastopa 1. decembra v Tokiu torej izraža veliko več kot zgolj položaj v britanski podzemni dance hierarhiji. V roku ene ure prikaže vso svojo izpopolnjenost nastopanja v živo, z vsemi aranžerskimi posebnostmi vred – njegov izrazito tolkalsko obarvan set prehaja iz ene interpretacije komadov Beautiful Rewind v drugo in jih v navidez homogeno celoto zliva z rezi prejšnjega albuma Pink. Zvočno sicer ne potuje daleč od svojega značilnega podpisa in resnici na ljubo tega tudi ne potrebuje, saj je nastop najbrž služil kot promocija nove plošče, ki je eden vrhuncev njegove pretanjene mehke sampling estetike. In kot taka po posnetku sodeč v koncertu zares odlično zaživi in funkcionira. 

Toda kar je najbolj sporočilno, ni glasba, temveč predvsem kontekst njegovega nastopa. Hebden je v intervjujih pred izidom albuma večkrat omenil, da je plošča Beautiful Rewind namenjena plesiščem. V Tolpi bumov, kjer sem omenjeno ploščo predstavljal, sem se nato odkrito spraševal, razočaran nad tiranijo ljudskih klubskih standardov, katera plesišča naj bi dandanašnji to sploh bila; izkaže se, da Britanec tega ne bi izustil, če ne bi imel že posedene, jasne vizije o točno tem vprašanju. V zadnjem času se je namreč lotil organizacije posamičnih klubskih dogodkov s svetovno znanimi imeni, ki potekajo čez dan in ne ponoči. V nedeljo, 27. oktobra, je tako denimo organiziral 12-urni žur, kjer je svoj nastop začel prvi, in sicer točno ob osmih zjutraj, celotno dogajanje pa se je zaključilo ob osmih zvečer. In temu analogno je tudi japonski posnetek, ki ga bomo poslušali, nastal popoldne – natančneje ob 15.35 - in ne zvečer, kot je to v žurerski navadi. 

Komunalni vidik klubske glasbe je precej močna zadeva, če se uporablja na prav način, toda če bi pregledali malo morje t.i. klubskih dogodkov v zadnjem času – pri nas ali v tujini -, bi kaj hitro ugotovili, da se njihova transformacijska moč polagoma izgublja. Nočna umestitev le-teh definitivno pripomore k tej degradaciji, zato je Four Tetov dnevni eksperiment, ki se obenem izloča še iz afterparty subkulture, zanimiv preobrat. Današnji RŠ koncert, četudi bo predvajan ponoči, tako služi predajanju Four Tetovega sporočila o drugačnih dnevnih plesiščih, drugačnih klubih in drugačnem druženju ob glasbi. Hebdenov pristop, ki obuja duh zatemnjenih, glasnih majhnih kamric, kjer glasba in ljudje tudi trezni lahko postanejo eno in isto prehodno tkivo, je zato več kot hvalevreden – treba ga je podpirati, negovati in vzgajati tudi pri nas. Če bomo tega sposobni, seveda.