Siba, 2012

1. Keisari Aleksanteri

2. Rekilauluja murhamiehistä

3. Katriina

4. Murha Musiikkitalossa (a murder that happened at a concert: a murder ballad improvised at a concert)

5. Itkuvirsi sodissa kaatuneille

6. Kaarlo ja Kerttu

Pred vami je zopet finski monstrum harmonike Kimmo Pohjonen. Kratek opomin, ki si ga poslušalec pred prepuščanjem morilskim baladam nemara privošči skozi ošvrk raznih biografskih zapisov, izpostavi podalpju nekako poznano zgodbo. Gre namreč za zgodbo o harmoniki kot instrumentu, ki se je drži ogromno manj simpatičnih ideoloških in kulturnih prizvokov. Natančneje o tem, kako jo določen posameznik, kot se je zgodilo tudi na Slovenskem, iztrga omenjenim konotacijam in ji skozi svoj muzikantski trud podeli digniteto instrumenta širokega razpona z vsemi njegovimi zvočnimi možnostmi. Zgodba je hitro lahko odpravljena, češ da gre vendarle samo za instrument, orodje v glasbenikovih rokah.

Zgodba sicer lahko dobi več razsežnosti, a v primeru razvpitega Finca je harmonika nekako oboje. Je 'zgolj' orodje v rokah glasbenika z afiniteto do ritualiziranega imidža, ki je Kimmu nemalokrat prislužila pripisovanje raznih šamanističnih kvalitet. Je pa tudi instrument, predmet, ki skozi širok razpon svojih akustičnih lastnosti in skozi razne elektronske pripomočke poudarjanih harmonskih razsežnosti veščemu glasbeniku šele podeli moč uprizarjanja epskih predstav. A za imidžem in predstavo sta predvsem veščina in občutek, ki na tokratnem posnetku oklesti bučne pri-zvoke ter glasbenika navidezno vrne v bolj trubadursko vlogo, v kateri se ta udomači v preprosti pesemski formi.

Če naj bo tak uvod poveden, potem naj služi zgolj za manjši zasuk v perspektivi, v kateri smo vajeni opazovati Kimma Pohjonena skozi dramo njegovega odrskega nastopa. Tokrat se namreč pridruži izvajalcu in velikemu poznavalcu ter raziskovalcu ljudske pesmi, Heikkiju Laitinenu. Rezultat pa je šele v sinergiji dveh silnic, saj je v formo ljudskih pesmi tu ovita globina in temačnost prvenstveno na ravni besedil, ki pa jim Pohjonen na različne načine podari tudi zvočno življenje. Gre namreč za zbirko različnih temačnih zgodb o nasilni smrti, ki se večinoma pripetijo v dvorskih in kraljevskih okoljih. Če bi bilo to vse, bi sicer lahko polno razsežnost morilskih balad v izvedbi Pohjonena in Laitinena užili šele skozi priložena besedila. In tu nastopi druga, zvočna plat, ki pesmim doda temačnost in globino na pravih mestih, a tokrat brez dodatnih pripomočkov in bučnih dramatičnih razvijanj. Murder Ballads prinaša šest pesmi, v katerih se globok glas vokalista Heikkija prav primerno spari s Kimmovimi akordi in sunkovitimi stiski meha tako na zvočni kot pripovedni ravni. 

Murder Ballads se je kot projekt rodil že lanskega februarja z nastopom v Helsinkih, ko je bila posneta pričujoča plošča, okleščena vseh šumov in vzklikov, ki bi lahko poudarili njeno koncertno ozadje. Šest pesmi se ne ponaša s svojo vedrino, a obenem živahno prepletanje vokala in instrumentalnih zasukov nudijo dovolj možnosti distance, da poslušalca ne spremenijo v mazohista. Zato bi jih kljub morilskim vsebinam lahko slišali predvsem kot zapeljive pripovedi o moči pesmi, ki z iluzijo čustvenosti in izraza v poslušalcu vendarle razkrijejo njegovo temačno plat. Kot pripoveduje Heikki po šumečem in zvoke viharja oponašajočem zaključku skladbe Katriina, se umor ne pripeti le fiktivnim junakom odpetih pesmi, pač pa nemara tudi varajoči deklici, ki se z ljubosumnim fantom februarske srede lanskega leta odpravi na koncert znanega moža s harmoniko. Ne vemo sicer, če je tokratni koncertni posnetek primeren uvod za Pohjonenov nastop na bližnjem jazzovskem festivalu prihodnji vikend, saj se ima tam zglasiti v neki drugi, zopet instrumentalni zasedbi. Namesto tega pa vas povabimo, da sugestivno moč izraznosti pesmi za začetek preizkusite v naslednji slabi uri kar ob domačem tranzistorju.