30 Hz, 2005

Trije glasbeniki iz treh različnih generacij, ki so v desetletnih zamikih zaznamovali (vsaj) tri zgodovinsko pomembne glasbene prelomnice. Tovrstna druženja takšnih in drugačnih legendarnežev sicer niso več nobena redkost, toda po navadi gre za kakšna bolj kot ne ekshibicijska sodelovanja na eni strani ostarelih in na drugi vročih aktualnih pop in rock zvezdnikov. Bolj paša za oči fenov kot kakšna resnejša ambicija za nove glasbene presežke. V svetu jazza, kjer so pobudniki generacijsko mešanih sestavov običajno mlajši ustvarjalci, ki si z novačenjem legendarnežev uresničujejo fantazije o igranju s svojimi heroji, takšne pustolovščine velikokrat zaživijo v precej bolj atraktivnih podobah. Toda trojec, ki ga bomo v Rš Koncertu slišali nocoj, ne sodi ne v eno ne v drugo kategorijo. Ko so v flamskem Leuvenu leta 2004 skupaj zaigrali Jah Wobble, Jaki Liebezeit in Philip Jeck, generacijske razlike med njimi v njihovem skupnem glasbenem izrazu niso igrale praktično nobene vloge. Preprosto so se usedli skupaj in takoj našli skupni jezik, ki pa je resnici na ljubo pisan predvsem na posluh glasbenih sladokuscev.

Ustvarjalno pot je prvi začel Liebezeit, ki je s svojo najbolj znano zasedbo, proto kratrockerji Can, podobo zvedave (ob)rockovske glasbe spreminjal že konec šestdesetih let minulega stoletja, ko sta njegova sošpilavca še gulila klopi v osnovni oziroma srednji šoli. Najmlajši med trojico, Jah Wobble, je z zasedbo Public Image Ltd. ter mešanico duba, rocka, popa in avantgarde konec sedemdesetih dajal zalet post punku. Šele v sredini devetdesetih pa je svojo glasbeno kariero začel po letih srednji Philip Jeck, ki je v naslednjih letih postal eden ključnih predstavnikov abstraktnega gramofonanja. No, na prvi pogled pripadnike različnih glasbenih izročil so združile predvsem njihova predanost glasbenemu raziskovanju, ustvarjalna neobremenjenost in ne nazadnje bržkone tudi medsebojno spoštovanje preteklega dela. Slednje še posebej velja za Wobbla in Liebezeita, ki sta večkrat sodelovala že v preteklosti, takrat še z enim canovcem, Holgerjem Czukayem. Wobble je tudi sicer znan po svojih številnih druženjih z glasbeniki najrazličnejših porekel, medtem ko se je Liebezeit v zadnjih letih pojavljal predvsem z Berndom Friedmannom. Najmanj izkušenj s podobnimi navezami je imel Jeck, ki je do takrat skoraj izključno sodeloval le z njemu sorodnimi kreativci performativnega značaja.

Sodeč po uvodni skladbi Jeckova relativna neizkušenost v kombinaciji s prekaljenima glasbenikoma ni igrala praktično nobene vloge. Skozi prizmo njegove vloge niti ne presenetljivo, saj njegov izraz pač sloni na gramofonskem teksturiranju oziroma šumu, s katerim gradi bogato atmosfero. Tako rekoč izraz, ki je pisan na kožo Liebezeitovim ritmičnim repeticijam in Wobblovemu dubovskemu basu. V tej luči igra trojca pravzaprav izpade zelo predvidljiva, kar pa ne pomeni, da zato ni zanimiva. Najsi bo skozi opojno hipnotiko ali še raje skozi frajersko samokontrolo, saj vsi trije glasbeniki svojo igro povsem podredijo skupnemu cilju. Nobenih ekscesov, brez flešerskih razkazovanj svojih talentov, le podrejenost medsebojni komunikaciji in ustvarjanju glasbeno zamaknjene izkušnje. Posledično pa je rezultat glasba, v kateri bodo zadoščenje verjetno našli zgolj privrženci atmosferične dubovske repeticije, denimo tisti, ki nas je Liebezeit navdušil na svojih dveh ljubljanskih koncertih v navezi s Friedmannom.