Shichigosan, 2012

Nu-jazz/broken beat, jazz funk/fusion, tradicionalni latin jazz, new age, s postprodukcijskim sladkorjem nasuvan japonski pop, house, RnB, Bach ... Že sam pogled na diskografijo klaviaturskega wunderkinda, producenta in DJ-a Ryote Nozakija oz. Jazztronika, ko v različnih sestavah evocira žanrski repertoar, ki ga je v minulem desetletju pimpal Gilles Peterson, skazi gladko površino, ki jo pričakujemo, ko se srečamo s studijsko ploščo »v živo«, Jazztronik Studio Live Best.

Upravičeno lahko pričakujemo potrošnikom prijazen jazz derivat za tiste, ki se počutijo doma tako na populističnem koncu jazz festivalov kakor na kuriranih, pretežno elektronskih prireditvah tipa Southport ali Sonar. Pa vendar - in to je treba takoj na začetku povedati pa tudi podčrtati - nocojšnji RŠ koncert ni tako mišljen.

Prej naštete žanrske oznake pa prav tako niso namenjene prikazu Nozakijevega eklekticizma oz. njegovih »crossover« sposobnosti, saj njegovo delovanje pod imenom Jazztronik pokrije le ozek del tega spektra. Ryota Nozaki je smrtno resen profesionalni glasbenik. To sem hotel povedati. No, Ryota Nozaki je Japonec, pravzaprav eden redkih tamkajšnjih glasbenikov, ki si je s smiselno žanrsko strategijo priboril neko prisotnost na Zahodu, od koder pozornim poslušalcem razpre pogled - prosim, odpustite mi morebitne orientalistične klišeje - v tradicijo in sedanjost, ki ju zaznamujejo postprodukcijske manipulacije, studijska sterilnost in vložek včasih nerazumljivih količin delovnih ur v glasbene produkte. V deželo, kjer knjižica, priložena posnetku jazz koncerta v tokijskem Budokanu, nameni več pozornosti snemalni napravi kakor glasbenikom. In nenazadnje v ideološki prostor, kjer je lahko koncert holograma risanega lika Hatsune Miku v spremstvu profesionalnih glasbenikov tako hladno resen in kvaliteten - in to prav v glasbenem smislu - da nas je že malo strah.

Mogoče nabor bolj ali manj akustičnih jazz-poševnica-jazzy komadov na zunaj ne kaže tega bogatega sklopa asociacij. Ampak verjemite, je tam. Mogoče se prav zato, da ga ne zgrešimo, Studio Live Best začne z izvedbami Jazztronikovih J-MTV uspešnic, Voyage in Love Tribe. Niti »auto-tune« ameriškega hip hopa se ne more kosati z mašinskimi posegi pri japonski pop tradiciji in Jazztronikov »programiran« - kot ga je sam v intervjuju opisal - 4/4 pop s svojimi skrbno namiksanimi vokalnimi aranžmaji in nemirno dinamičnostjo ni nobena izjema. Izjemno in kratkomalo neverjetno pa je, kako suvereno so Nozaki in njegova majhna skupina japonskih glasbenikov pretvorili zgoraj našteto v živi kontekst. Ko si v glavi predstavljamo tisti studijski oder oz. odrski studio, ne pomislimo na subjektivno izražanje nekega glasbenika. Oziroma, ob poglobljenem poslušanju čutimo, da se slednje udejanji preko reševanja zahtevnih glasbenih ugank, ki so inherentne takim podvigom.

Z nu-jazz komadom 'a la japonnaise' Shuhari se začne osrednji del smotrno izdelane plejliste izdaje. Kaskade pihal in sintetiziranih strun, ki se natrenirano dvigajo takoj ob znaku zapletene ritmične podlage, resda delujejo monumentalno in emotivno na umeten način - od japonskega jazza ne bi pričakoval nič manj - pa vendar, pri Jazztronikovih posnetkih malce prevečkrat pomislim na kritiko, ki jo nekateri UK jazz zanesenjaki ponavljajo že od zlatega obdobja japonskega jazza v osemdesetih: da naj bi bil j-jazz preveč »paint by numbers«.

Razumljene kot prehodi v osupljivo razgibanem repertoarju pa »resnih« jazzovskih skladb in njihove umeščenosti na plejlisto ne gre zanemariti. Zlasti ko se plejlista prešalta nazaj na bolj popoidne zadeve. Pri Tiger Eyes, še eni j-pop uspešnici, ki pa je tokrat predrugačena, prvič dobimo zares igrivega Nozakija; synth solaža čez ponavljajoči vokalni riff na koncu komada je živa, prisotna in po drugi strani sintetična že v samem bistvu kot dub remix na house plati. Pasažo težko procesiramo, dobesedno: veselo čudaškost slušnega dražljaja zares opazimo šele po tem, ko ugotovimo, da ne vemo, v kateri register bi jo spravili.

Na tej točki plošča Studio Live Best kontrolirano drvi proti svojemu vrhuncu, kot da bi bila DJ set (mimogrede, Nozaki je tudi odličen DJ), in sledeči komadi ta prijetno zmeden občutek samo še poglobijo. Sweet Rain, edini komad v angleščini, je pocukran z jazzovskimi niansami, podkrepljen vokalni house v stilu Masters at Work, a vsak natančen, oster prehod, vsak subtilen namig na sinkopacijo, je do obisti natrpan s skrbno planiranimi triki in komaj opaznimi prijemi. Razstavljen in ponovno sestavljen house komad deluje kot kurioziteta, kot akrobacija oz. iluzija. Komad Nanairo pa je pristni j-pop: začne se kot čustvena, vokalno zahtevna balada, »zelo eighties«, bi najbrž rekel zahodnjak. Potem eksplodira ob podivjanih latino ritmih ter v pokajočem »pay off« refrenu, ki je tako nenaravno vesel in nesramno vsiljiv, da pogoltne cel komad. Izvedba je, kajpak, strojno brezhibna, pevkine izražene emocije pa plastične in v konkretnem kontekstu serijske; kar strah me je, da bo pri neposvečenih poslušalcih izpadel kot slap Pikachujev.

Ampak nič zato. Naj bo tako. Čeprav se mi je zbirka koncertnih posnetkov Jazztronik Studio Live Best zdela odličen uvod v svet japonske popularne glasbe, niti v tem primeru ne bo šlo brez kulturnega šoka. Pa saj, kulturni šok kot znak pristnega kontakta je sprejemljiv in zdrav. Za razliko, se razume, od zavračanja bogate glasbene realnosti iz bolj ali manj zamaskiranih ideoloških razlogov.