Setola di Maiale, 2016

V Kumrovcu se bo po zaslugi treh organizacijskih enot predvidoma letos že tretjič zgodil Improcon – kongres sodobne in svobodne improvizirane glasbe. Po zaslugi hišnih glasbenih novinarjev lahko rečem, da gre na kongresu, ki je bolj to kot še eden od poletnih festivalov, za posrečeno kombinacijo. Druženje je namreč organizirano tudi v sodelovanju s sceno čezmejne vasice in enega od domačih centrov odprte alternativne glasbene scene, Bistrice ob Sotli. Tudi nerabljeno poslopje Spomen doma, ki ga je z nekaj ideološke akrobacije mogoče organsko povezati z omenjeno vlogo druženja sodobnih in kreativnih neuvrščenih glasbenikov z različnih dežel, je zanimiv moment Improcona. Po programu sodeč kongres niti nima napovedanih gostov, udeleženci pridejo tudi po zgolj lastni iniciativi, možnost različnega kombiniranja so odprte in nenadejana srečevanja na prizoriščih stalna praksa. V zadnjem desetletju se je predvsem v prestolnici po zaslugi dolgoletnega truda akterjev in akterk nabralo lepo število prostorov za predstavitev in prakso v glasbeni improvizaciji. A kot pove že ime, je Improcon izvrstna raba kapacitet, kakršne si mora tudi središče vsakič znova trdo izbojevati – tudi za neklubska in nefestivalska srečanja.

Nocojšnji posnetek beleži enega izmed njih, ki se je zgodil na omenjenem festivalu zadnji dan, 16. avgusta lani, in je izšel pri založbi bobnarja Stefana Giusta. Kvintet ima močno postavitev in je odigral po posnetku sodeč izredno energičen špil s precej freejazzovskim zamahom. V postavi para bobnov, para saksofonov in kontrabasa igra mešana druščina večinoma široke izobrazbe, udarnost igre na tak način pa za člane zasedbe ni videti samoumevna. Ni videti, saj je šlo na posluh za precej vrhunski nastop.

Kvintet je delna razširitev madžarskega tria, ki naj bi že v izvirni postavi na enem od improconovskih špilov poskrbel za evforijo med prisotnimi. Tako se je Markusu Krispelu, izvežbanemu tako v afroameriških idiomih kot izven njih, s saksofonom pridružil redni znanec serialke Con fine aperto, multiinstrumentalist in zvočni umetnik Jean-Luc Guionnet. Iz Madžarske akademije prihaja še bobnar Miklós Szilveszter, ki se mu je pridružil Italijan Stefano Giust. Ta je pri svoji založbi tudi omogočil izdajo v tokratnem RŠ koncertu. Kontrabas igra mlajši glasbenik Boris Janje, ki vsaj na posnetku pride v ospredje šele v umirjenih, prehodnih in tišjih delih koncerta nekako v drugem delu plošče.

A celota je vendarle jasna in dovolj neposredna, uvoda rabi le toliko, da se prisotni dobro zaslišijo in na pričujočem posnetku dovolj hitro spustijo v ognjeviti vrtinec dveh daljših kosov bliskovite igre. Ta se niti ne zanaša toliko na prekinitve posameznih kombinacij, notranjih duetov, solov ali triov, pač pa na dinamiko celote, ki zamenja smer šele v drugi polovici prvega, daljšega kosa. V prvem, polurnem kosu vijuganje saksofonistov ob močnem drncu podvojene bobnarske baterije ne popusti, to igranje 'na vrhuncu' se nekako v pravem trenutku preneha, da bi se vloge začele nekoliko menjati, drnec pa se za nekaj trenutkov ustavi in spusti na površino še nekatere druge potenciale kvinteta. Ti vključujejo tudi širok razpon tolkal, ki muziki dajejo tako barvito raznolikost kot prostorski občutek močnih udarcev. V drugem, polovico krajšem kosu se dinamika nekoliko umiri in namesto igre na robu, ki drugje prepogosto deluje enolično in utrudljivo, se razvijejo tudi bolj pretanjeni momenti skupinske improvizacije.