Resonance / Impulse!, 2014

V današnji noči imamo možnost prisluhniti najnovejšemu odkritju del Johna Coltrana iz leta 1966. V resnici ne gre za prav véliko novo odkritje, saj so posnetki krožili med Coltranovimi fani že nekaj časa, 23. septembra pa jih je izdala založba Resonance Records. Vseeno pa je ohranjena vizualna podoba založbe Impulse!, pri kateri je Coltrane deloval v svojih zadnjih letih. 

Smrt Johna Coltrana julija 1967 je bila nenadna in nepričakovana, saj je bil takrat star le dobrih 40 let. Prav tako tudi zaradi dejstva, da se je v javnosti dobro uveljavil šele osem let pred tem s svojim all-star bendom – poprej je bil namreč vedno v senci nekoga drugega, naj bo to Miles Davis, Dizzy Gillespie ali Thelonious Monk. Tudi sam pravi, da je svojo pot začel zasledovati relativno pozno, leta '57, kar je le deset let pred smrtjo. A največja prelomnica zanj se je zgodila leta '64, ko je izdal ploščo A Love Supreme. Ta ni bila le tržno uspešna in kritiško priznana, temveč je poosebljala tudi Coltrana samega in njegov pogled na glasbo in ustvarjanje. V tistem času se je veliko ukvarjal s filozofijo in religijo, s poslanstvom človeka na zemlji. Pravi, da si kot glasbenik želi poslušalcem sporočiti vse čudovite stvari, ki jih doživlja in zaznava v univerzumu. Vsi posnetki od A Love Supreme dalje le še poglabljajo smer, v katero je zaplaval.

To se odraža na več nivojih njegove glasbe. Že pri A Love Supreme je Coltrane le zarisal strukturo skladb, a še vedno uporablja harmonske postope, se nanaša na lestvice – še posebej pentatoniko – in v neznana področja najbolj posega v solih, medtem ko se v zadnjih letih vse bolj prepušča toku glasbe same. Ne strukturira več stvari vnaprej, temveč na licu mesta, torej ob izvedbi sami, odmika se tudi od jasnega pulza glasbe. Nato zamenja zasedbo. Pridružijo se mu Pharoah Sanders na tenor saksofonu in drugih pihalih, ta skupini doda teksturo, prinese nov zvok – Sanders je fokusiran na samo na zvočnost. Na klavirju nastopi njegova partnerica in kasneje žena Alice McLeod, ki večinoma igra prosto, Rashied Ali na bobnih in Jimmy Garrison na basu. S to zasedbo oblikuje bolj svoboden, težje oprijemljiv zvok. Oblika skladb prehaja skozi mnoštvo solov od teme do improvizacije, v katerih predvsem raziskuje in odkriva nove ideje – motivično in na ravni zvoka samega. Garrison in Ali igrata svobodno in ne ponujata več stabilne baze, na kateri bi gradili drugi, temveč razbijata in drobita material. Prav tako ni več harmonskih postopov, temveč lahko člani zasedbe igrajo vsak zase prosto – ne ozirajoč se na tonaliteto drugega. Ta se je v delih pogosto menjavala. Coltranovih skladb tako ni bilo več mogoče razdeliti v dele, temveč so bili konsistentna celota od začetka do konca.

Tako pridemo do ploščka, ki ga bomo slišali danes. Gre za posnetek s koncerta na Univerzi Temple v Filadelfiji, Coltranovem rojstnem kraju. Zasedba je bila tu razširjena, saj je Coltrane v tistem času pogosto dal priložnost manj znanim in izkušenim glasbenikom, da stopijo na oder z njim. Torej poleg običajne zasedbe Sandersa, Alice Coltrane, Alija in Coltrana, ki je igral tako tenorski kot sopranski saksofon in flavto ter tudi pel vmes, so zraven nastopili še Sonny Johnson na basu, ki je le nadomeščal Garrisona, ter Arnold Joyner in Steve Knoblauch na alt saksofonih, Umar Ali, Robert Kenyatta in Charles Brown na kongah in Algie DeWitt na bati bobnu.

Set vključuje pet pesmi, od tega štiri znane. Začnemo z Naimo in Crescentom na prvem CD-ju, nato pa še Leo, Offering in My Favourite Things na drugem. Kljub temu da je le Offering nova in poprej neslišana, tudi ostale prepoznamo le po okruških tem in znanih motivov. Offering oziroma Daritev je najbolj »baladna« od vseh, v njej ima glavno vlogo Coltrane, ki nas popelje na drugo raven in nam poskuša podati to svojo daritev, hkrati tudi najbolj spominja na zgodnjega Coltrana, ki je v balade vložil kar največjo premišljenost in subtilnost.  Ostale skladbe pa prehajajo med hrupom in tihimi odseki, a ohranjajo neverjetno intenzivnost in povezanost. Vse skladbe seveda zaznamujejo tudi dolgi in izčrpni soli. V Leu slišimo tudi Coltranov glas, ki nas še dodatno opomni na to, da je bil saksofon vedno le podaljšek njegovega glasu. 

Offering: Live at Temple University je še eden izmed ploščkov, vrednih poslušanja. Nudi nam izjemen in direkten pogled v zadnje leto delovanja Johna Coltrana. Opomni nas na etiko njegovega igranja, hkrati pa smo priča dovršenemu nastopu, kjer je Coltrane v še kako dobri formi. In čeprav mnogi kritiki ne priznavajo zadnjih let Coltrana kot uspešnih ali pa sploh kot zanimivih za jazz poslušalca, so prav ta po mnenju umetnika samega zanj najdragocenejša in najboljša.