Cult, 2015

Tudi rock zvezde se zaljubljajo, iščejo srečo v življenju. Rock zvezde je prav tako strah neznanega in tudi oni so samo ljudje. Lanskoletna intimna solistična plošča Karen O, neukrotljive ikone newyorške formacije Yeah Yeah Yeahs, je prav to, oda neuslišanim ljubeznim, neizpolnjenim ljubeznim, ljubeznim kar tako, oda zatreskanosti in predvsem oda mladosti. Plošča Crush Songs se tekom kratkih zvočnih impresij na prelomu v odraslo življenjsko obdobje v svoji čutni raztresenosti sprašuje o tem, ali je sploh še moč ljubiti?

Posnetki, ki so nastajali med leti 2006 in 2007 nas v svoji pretanjenosti hitro posadijo v naslonjač in po tihem povabijo v intimno doživljanje življenja. Razlogov, zakaj se je danes poročena ženska odločila odstreti del svoje mladostniške zasebnosti ter jo deliti z občinstvom, je nedvomno več, a z današnjega očišča je osrednji in najbolj pristen bržčas povezan z glasbo in nje romantizacijo. Če kaj, potem lahko v tovrstnem dejanju zapazimo iztrošenega glasbenika na poti vnovičnega iskanja ljubezni do glasbe, vrnitev k njeni bazični izkušnji, lovljenju drobcev in magičnih čutnih trenutkov v njej, ki so v prvi vrsti iz nekoga naredili glasbenika. Trenutkov torej, ki jih je morda umanjkalo ob snemanju zadnje, izredno zahtevne in potencirane studijske plošče matične zasedbe Yeah Yeah Yeahs.

Kaj ima pri vsem tem skupnega letošnji koncertni album Live From Crush Palace, se utegnete vprašati? Pravzaprav veliko. Gre za zvočni podaljšek omenjenega Kareninega solističnega prvenca Crush Songs, ki se je primeril tekom tridnevnega nastopa v koncertni sobani Hollywood Forever Cemetery Masonic Lodge. Težko bi sicer rekli, da skladbe v svoji koncertni podobi zaživijo na novo ali da bi bile iz istega razloga kaj boljše. Zvočna slika je še naprej primerno skopa, večino časa lahko spremljamo dvoglasje električne in akustične kitare, Mosesa Sumneyja in Holly Mirande, občasno beatboxanje ali kraguljčkanje, pa tudi pojavnost Nicka Zinnerja, sočlana iz skupne zasedbe Yeah Yeah Yeahs je komaj zaznavna. Je pa zato plošča nedvomno bolj kompletna.

Crush Songs ni bil nič drugega kot skupek nedokončanih skic, osnutkov, skratka glasbenih črtic, ki v živo tudi zaradi razširjene spremljevalne zasedbe delujejo precej bolj povezano in izdelano, pa čeprav glasba komajda preseže nekaj akordno strunanje. Živa spremljava je tista, ki daje skladbam trdno ogrodje ali oporo, zaradi česar dolžina plošče Live From Crush Palace skoraj presega dvakratnik njene bazirajoče se inačice. Ta se kaže v intimnem strunanju ali občasnih hrupnih izletih, ki kompozicijam morda vdahnejo nekaj več življenja. Osredotočenost pa vendar ostaja na vokalu in njenem podajanju. Kar nekoliko težko se je ogniti prikupnemu sladkobnemu falzetu Karen O, ki se z izjemo nekaj značilnih ekspresivnih trenutkov v skladbah Native Korean Rock ali Day Go By poglavitni čas nastopa predaja krhkosti in pretanjenosti, zaradi česar glasba v mirnejših delih rada spomni tudi na folk veljakinjo Marisso Nadler. Vseskozi pa deluje tako nevsiljivo, da je nanjo kar lahko pozabiti.

Live From Crush Palace se je ponudil kot odlična priložnost, da je Karen O ob spremljavi glasbenikov za hip podoživela preteklost, z njo je danes bodoča mamica tako ali tako že davno obračunala.