Easy Sound, 2015

Zadnjih petnajst let se v Oregonu, na severozahodu Amerike, vsako poletje za en vikend odvija festival, ki se že od svojega spočetja trudi biti drugačen od večine velikih glasbenih dogodkov. Na farmi Pendarvis organizatorji namreč pripravijo festival, na katerem obiskovalec ne vidi gromozanskih pravokotnih črnih odrov, nagnetenih šotorišč, smeti in odvečne plastike, ki jo za sabo pusti nepregledna množica obiskovalcev. Namesto tega obiskovalec doživi prijetno intimno koncertno izkušnjo raznovrstnih glasbenikov. Letos bodo denimo nastopili Tinariwen, Giant Sand, Shabazz Palaces in mnogo drugih glasbenikov, ki jih večji festivali ne povabijo, saj so z ekonomskega vidika nezanimivi. A Pickathon na prvo mesto postavlja kvaliteto, tako v glasbi kot v drugih dejavnikih, ki določajo festival. Tako na njem praktično ni odvrženih smeti, vsi kozarci in krožniki so namreč namenjeni večkratni uporabi. Za festival, ki se odvije na ozemlju, ki bi zlahka sprejel petnajst tisoč obiskovalcev, prodajo zgolj tri tisoč petsto kart, kar pomeni, da je ogromno prostora za gibanje in druženje. Zaradi vseprisotne sproščene atmosfere in eko usmerjenosti je celoten festival tudi family friendly.

Koncertno prizorišče sestavlja sedem unikatnih in domiselnih odrov, ki niso standardnih pravokotnih oblik, ampak so konceptualne narave in so, kot denimo oder, ki ga tvori med seboj prepletajoče vejevje, vpeti v okoliške gozdove. Na takem odru je s svojo spremljevalno skupino nastopil Ty Segall, medtem ko je King Tuff igral v prostoru, ki izgleda kot garaža za vaje. Omenjena benda sta v letu 2013 nastopila na omenjenem festivalu, letos pa je del njunega nastopa izšel na deljeni vinilni izdaji. Ob tem spomnimo, da takrat Ty Segall še ni posnel albuma Manipulator, je pa to bilo tik preden je izdal ploščo Sleeper, ki jo zaznamuje akustični zvok, in tak je bil tudi njegov nastop na Pickathonu. Tako vse pesmi z izjemo zaključne Girlfirend najdemo na albumu Sleeper, ki je slišati britansko in nas popelje v obdobje Kinksov in Pink Floydov. Že začetna naslovna pesem nakaže umirjen in akustičen tok, ki pa je hkrati odličen poligon za njegov vokal. Ker so pesmi odrešene hrupnosti, je toliko bolj zaznati njegovo melodičnost, mehkobne aranžmaje, toplino akustike, tako da nastop deluje nadvse intimno, a vseeno jasno pokaže, da se v njegovi glasbi pretaka čistokrvna rockerska kri. Na trenutke ta tudi privre na dan, kot v pesmi The Man Man, z elektrificiranimi vložki, medtem ko se Ty Segall sredi pesmi usede za bobne in nas spomni, kako vsestranski glasbenik in avtor je. Veliko feedbacka je slišati še v Queen Lullaby, medtem ko zaključna pesem Girlfriend sicer v akustični formi prinese dobro mero ostrine, da prenese težo njene električne studijske izdaje.

Ob tem pa je čas, da obrnemo ploščo, tako fizično kot v smislu primerjave, saj na drugi strani vinilke slišimo King Tuff v čistokrvni rockersko električni opravi. Za tem imenom stoji glasbenik Kyle Thomas in King Tuff je njegov garažno hrupni odvod. Že ob uvodni pesmi Anthem, ki se poveže s komadom Keep on Movin', nas njegove prve besede povabijo k temu, da se zbudimo in takoj zatem se začne krajša kitarska orgija hrupa in poštenega rockanja. S Tyem Segallom si deli občutek za melodijo in sposobnost zapakirati pesem v treh minutah, ki hitro pride v uho, je unikatna ter znotraj sebe razgibana in raznolika. Keep on Movin' je poskočno žurerska z vpadljivim refrenom, humornimi vložki in solažo, ki dodatno začini celotno sliko. Res je, da so King Tuff priklopljeni na elektriko, a ves njihov nastop deluje nadvse sproščeno z easy going držo. Še takrat, ko se pesem Stranger začne z bolj težkimi riffi, se hitro prevesi v poskočni takt in nas spomni, da je rock glasba namenjena tudi zabavi. Ta njegova dvoličnost med hrupnejšo formo in obenem z neko jebivetrsko žurersko podobo, resnostjo in humorjem ter doživeto vokalno interpretacijo nas dobro podžge tudi v zaključni pesmi She's On Fire.

S tem se tudi sklene izdaja, ki ponuja droben vpogled v festival, ki si je skozi vsakoletno vztrajnost uspel pridobiti prepoznaven značaj, ki je prijazen tako nastopajočim kot obiskovalcem. V obeh nastopih, čeprav stojita na nasprotnih bregovih, na akustičnem in električnem, se kažejo podobnosti v iskanju ravnovesja med kompleksnostjo glasbe, ki pa mora ohraniti sproščeno in preprosto formo.