No Quarter, 2015

V današnjem RŠ koncertu haramo skupaj z eksperimentalnimi rokerji Laddio Bolocko in njihovim lanskega decembra izdanim albumom Live and Unreleased. Laddio Bolocko so se zbrali leta 1996 in skupaj ostali le slaba štiri leta. A marsikdo se strinja, da so bili v svojem času eni produktivnejših in bolj inovativnih bendov v New Yorku. Primerjali so jih z nojzerji This Heat in Throbbing Gristle, krautrockersko repetitivnimi Faust in Can, svobodnjaškim jazzom Aylerja, na turneje pa so hodili skupaj s Trans Am in Tortoise. Z drugimi besedami, škoda časa, da bi Laddio Bolocko primerjali s komer koli. Bend so sestavljali Blake Flaming za bobni, prej znan iz mlade skupine pod okriljem Skin Graft Records - Dazzling Killmen, kasneje eden od soustanoviteljev progresivcev The Mars Volta, bobnar japonskih Zeni Geva na turnejah, solist in še bi lahko naštevali. Na kitari je bil Drew St. Ivany, ki je po razpadu Laddio Bolocko z basistom Benom Armstrongom ustanovil odlične Psychic Paramount. Kasneje se jim na saksofonih in efektih pridruži še Marcus DeGrazia, ki po razpadu s Flemingom ustvari Electric Turn To Me.

Laddio Bolocko so ves čas svojega obstoja albume izdajali pri lastni založbi Hungarian, leta 2003 pa je založba No Quarter izdala njihovo antologijo. Pri isti založbi je izšla tudi lanska Live and Unreleased, ki se ji posvečamo danes. Omenjeno izdajo lahko dobimo na treh LP-jih skupaj z DVD ploščkom ali na dveh CD-jih prav tako skupaj z DVD-jem. Spremno besedo albumu je napisal bobnar skupine Oneida Kid Millions, ki Laddio Bolocko brez dvoma poveličuje, poleg tega pa opisuje njihovo preseljevanje, snemanje in nasploh življenje v času obstoja. Na albumu je moč slišati komade, posnete na vajah, na začetnih koncertih pa tudi posnetek z zadnje evropske turneje, na kateri so se ustavili tudi pri nas. Laddio Bolocko so pri nas prvič nastopili leta 1999, drugič pa leto kasneje, obakrat v našem najstarejšem klubu - MKNŽ-ju v Ilirski Bistrici. In koncert pred skorajda šestnajstimi leti – zgodil se je 3. 3. 2000 – bo danes tudi najbolj v obravnavi, saj celoten album traja več kot dve uri, naša oddaja pa le eno.

Bend je takrat nastopil z varovanci Založbe Radia Študent, Broken Lock. Koncert Laddio Bolocko (Live in Slovenia), ki sodi v zadnji del albuma, prikazuje komade predvsem z zadnje plošče, na celotnem albumu pa najdemo tudi veliko improvizacije. Tako komad As If By Remote traja kar devet minut, Beatrice The Coyote se z desetimi sploh ne konča, temveč se sprehodi kar v naslednjega, imenovanega Improvisation. Postava se na inštrumentih, razen divjega Fleminga za bobni, nenehno menjuje. Armstrong namesto basa igra kitaro skupaj z Drewom, ta pa na trenutke le na svojo elektrarno pedalov pod sabo. Kot da ne bi bilo dovolj, se DeGrazia z napadom dveh saksofonov poigrava tako z delayem kot lupanjem mimo njiju in s tem ustvarja zvok celega orkestra saksofonov.

Definitivno album za poslušanje na glas, saj pridemo tako do vsaj približnega občutka zvočnega zidu, ki na koncertih v živo deluje nemoteče in »glomazno«, s katerim poslušalcu ne manjka dosti do transa.