Clean Feed, 2015

V posnetku, ki ga bomo poslušali v današnjem RŠ koncertu, sta se v improvizatoričnem soustvarjanju spoprijela velikana različnih ozadji Luis Lopes in Jean-Luc Guionnet. Prvi omenjeni glasbenik izhaja iz Portugalske, je kitarist in uveljavljeni nojz in free jazz improvizator, čemur sam dodaja še, da izhaja iz rock/punk in blues ozadja. Drugi omenjeni pa je francoski svobodnjaški saksofonist, organist ter vsesplošni umetnik, filozof in tako rekoč musique concrete navdušenec, ki ga bomo lahko v bližnji prihodnosti, 17. decembra v KUD Mreži, lahko spet poslušali, čeprav tokrat ne na cerkvenih orglah, ampak na saksofonu in v družbi z domačim nekonvencionalnim glasbenikom Samom Kutinom.

Luis Lopes in Jean-Luc Guionnet sta torej dva verzirana eksperimentatorja, ki sta se preizkusila na različnih področjih stimulativno finejše glasbe in že nekako uveljavila, vsak s svojim naborom improvizatorskega vokabularja in osebnih trikov. Zato ob najavi skupnega koncerta ni manjkalo dvignjenih obrvi, nekaterih v znak navdušenega presenečenja in nekaterih zaradi skepticizma o uspešni združitvi dveh izrazitih, izpiljenih, a domnevno precej drugačnih glasbenikov. Posnetek, izdan letos pri Clean Feedu, pa dokaj presenetljivo prikima obema množicama. Na posnetku koncerta stojita enakovredno, ne toliko kot utečena člana skupne zasedbe, temveč prej kot samostojna improvizatorja, ki v svojem simultanem solo nastopu poleg tišine za odskočno desko uporabljata še zvoke drug drugega. Kljub močnim samostojnim frazam pa jima je uspelo najti prostor tudi za sozveneče zvočne kulise, ki sicer energične izpade poslušalcu bistveno zgladi.

V skoraj tričetrt ure dolgem posnetku je koncert razdeljen na dve skladbi, imenovani Part 1 in Part 2. Navidez ohlapno zastavljen koncept sodelovanja šele skozi poslušanje razkrije svoje kvalitete, kar je verjetno precej v skladu z njunim načinom dela. Prej kot ustvarjanje glasbene izkušnje je ta koncert predstava simultanega raziskovanja, pred tem drug drugemu neznanih območji zvoka. In čeprav bi improvizacijsko spajanje dveh solistov lahko izpadlo dezorientirajoče in predvsem naporno, se Lopes in Guionnet temu prepričljivo lahkotno izogneta.

V kolikor se znajdeta v soustvarjanju lebdečih pokrajin s kitarskim feedbackom in podaljšanimi notami saksofona ali sredi lovljenja ravnotežja pri call & response rokovanju, Lopes in Guionnet pri tem koncertu poslušalce uspešno izstrelita na nepredvidljiv teren sodobne svobodnjaške glasbe. Vseeno pa kljub zasluženem mestu na častitljivi Clean Feed založbi posnetek koncerta ne izstopa kot mejnik v razvoju tovrstne glasbe. Lahko pa je zato spodoben vpogled v svobodno formo sodelovanja dveh ključnih akterjev evropejske improvizatorske scene.