Roadrunner, 2012

Ameriški metalci Machine Head so svoj pohod začeli v začetku devetdesetih z odličnim prvencem Burn My Eyes, ki je besedila o urbanem peklu ZDA povezal z močnimi kitarskimi gruvi, pristnim vokalom ter dinamičnimi bobni. V tem času, ko je ameriški thrash metal ponovno poniknil v podtalje, ko je Metallica začela osvajati prva mesta mainstream lestvic in ko so vzpon pričeli predvsem industrial, nu-metal in podobni bendi in sta edini klasični metal na svetovnem nivoju uspešno branila Slayer in Pantera, so Machine Head z močno prvo plato, podporo ene najmočnejših založb (torej Roadrunner) in dolgoletnimi odrskimi izkušnjami iz preteklih bendov, začeli osvajati svet.

Sledila je velika evropska turneja s Slayer in od takrat dalje pot navzgor z albumoma The More Things Change in The Burning Red. Bend se je uveljavil kot neverjetno energična zver, ki je svoje bistvo vedno pokazala na odru. A konec devetdesetih in v začetku 21. stoletja so se nekako izpeli, saj so skušali ujeti vlak, ki so ga vodili razni Slipknot, Korn, Deftones, Soulfly in podobni, tiste klasične metal iskrice je bilo v njihovi glasbi vse manj. Izid albuma Supercharger 11. septembra 2001 pa je naredil bendu še več škode kot spreminjajoči se trendi v moderni metal sceni. Leta 2003 je z bendom praktično bilo konec, dokler se kitarist/vokalist Robb Flynn, basist Adam Duce in bobnar Dave McClain niso umaknili v ozadje in začeli pisati nov material, ki je bend vračal v obdobja samih začetkov - in to ne le začetkov zasedbe Machine Head, ampak tudi ameriške thrash metal scene. In nato je v svet udaril album Through Ashes Of Empires, ki je bend ne samo vrnil na zasluženo mesto prvakov scene, ampak jih je izstrelil še višje.

V tem času so Machine Head že imeli pod pasom en live album, in sicer album Hellalive, ki je podobno kot pričujoči live album Machine Fuckin' Head Live, ki ga predstavljamo danes, odličen dokument sposobnosti ameriške zasedbe, da agresijo plate učinkovito prenese na oder, pri tem pa niti malo ne izgubi na kvaliteti igranja, povezovanja programa in pristne enotnosti, ki druži tako manijakalni bend kot še bolj manijakalne fene zasedbe. Ko je leta 2007 izšel album The Blackening, so Machine Head doživeli vrhunec, saj niti sledeča plata, Unto The Locust, ki je izšla predlani, ni uspela preseči uspeha predhodnice. Zato je morda tudi škoda, ker je novi live testament zasedbe izšel ravno v času promocije albuma Unto The Locust, ne pa The Blackening.

A pričujoči album, ki ga bomo predstavili v današnjem RŠ Koncertu, vsekakor nadaljuje tradicijo odličnega live albuma Hellalive in DVD-ja Elegies, v sklopu katerega je na kamere ujet koncert v razprodanem londonskem placu Hammersmith leta 2005. Machine Fuckin' Head Live predstavlja različne kraje, ki so jih Američani obiskali v sklopu promocije albuma Unto the Locust in v sklopu katere so se ustavili tudi avgusta lani na Metalcampu v Tolminu. Kot boste slišali, album pristno prikaže energijo benda, ki mu ljudje jedo iz roke in ki kljub vsem uspehom ničesar ne jemlje samoumevno. Navdušenje ljudi je včasih tako veliko, da preglasi sam zvok benda, kar se recimo sliši že pri refrenu prvega komada I Am Hell, a bend ob tem ne izgubi nadzora in vsako noto zaigra skorajda vrhunsko, čeprav se - kot se za live situacijo tudi spodobi - zgodi tu pa tam tudi kak fuš.

Izbira komadov ni slaba, saj se kljub promociji novega albuma osredotočajo tudi na stare zadeve. Tako z nove plate slišimo le 4 komade, medtem ko se v večini vračajo ali k železnim hitom a la Davidian, Ten Ton Hammer, Bulldozer ter Imperium, a hkrati se ne izognejo epsko dolgim Halo ali pa Aesthetics Of Hate. Bend, ki si je odre delil z vsemi živimi, s to dvojno live plato pokaže vse, česa je sposoben v živo - torej, zelo dobro igranje, odlično vodenje programa in tisti divji občutek, ki ga vzbudijo kriki množice, ko skuša preglasiti že tako glasen in divji bend.