Cherry Red, 2012

Kaj je v naravi glasbenikov, da jim njihov ustvarjalni nemir ne da in ne da miru? Zakaj se nekateri odlični avtorji potem, ko že uspejo s prebojem v glasbenem poslu, ne zadovoljijo z doseženim in ne vztrajajo v preverjeni formi do penzije? Zakaj nekateri avtorji svojo ustvarjalnost ženejo v skrajnosti glasbenega izraza? Odgovor na to vprašanje sigurno ni enoznačen in enostaven, prav gotovo pa ima opraviti z živo ustvarjalnostjo posameznika, ki se enostavno mora manifestirati pa čeprav v vedno bolj čudnih in bizarnih formah. Primerov iz glasbene zgodovine je nešteto. Iz folkovske zapuščine recimo Tim Buckley, ki je po uspešnih prvih albumih odplaval v vedno bolj čudaške, danes bi temu lahko rekli freak-folkovske vode, ali pa denimo, še bolj izrazito, Scott Walker, ki je svoje popevkarske začetke z The Walker Brothers kasneje nadgradil v izrazito samosvojo avantgardno smer, ki je bila svetlobna leta od prvotnih glasbenih form. Eden takih tičev je, iz povsem drugega konca glasbene sfere, tudi angleški pevec in avtor Marc Almond.

Večina ga najbrž pozna po prepoznavnem vokalu njegove matične zasedbe Soft Cell, s katero je skupaj z Davidom Ballom v zgodnjih osemdesetih nizal velike hite, kot so Tainted Love, Say Hello, Wave Goodbye in Memorabilia. Marc and Mambas pa je bil njegov stranski projekt, nekakšen odvod za sproščanje njegovih glasbenih frustracij, ki jih ni mogel izraziti skozi svojo prvotno zasedbo. S skupino Marc and Mambas je odigral vsega nekaj koncertov v letih 1982 in '83, ki pa so ostali v odličnem spominu udeležencev in so skozi leta pridobili avro legendarnosti med njegovimi feni.

Plošča Three Black Nights of Little Black Bites je dolgo pričakovana izdaja posnetkov živih nastopov zasedbe Marc and Mambas, ki so nastali v Gledališču vojvode jorškega v Londonu. Posnetki datirajo v leto 1983, za njihov obstoj pa gre zahvala nikomur drugemu kot pokojnemu Petru Christophersonu iz skupine Throbbing Gristle. Tistega aprilskega večera so Marc and Mambas v živo predstavili njihov, danes med poznavalci izredno cenjeni takrat pa predvsem spregledani dvojni album Torment and Toreros, ki je odličen prikaz razvoja Almondove glasbene usmeritve po zasedbi Soft Cell. Šele z »mambami« je Almond uspel spustiti vajeti s svojega ustvarjalnega genija in ustvariti nepozabne kose muzike, ki se še danes zdijo vrhunec njegove ustvarjalne poti. 

Zvočna kvaliteta posnetkov sicer ni najboljša. Polna tehničnih napak in spodrsljajev ter predvsem oropana celotnega frekvenčnega spektra se zdi za današnje poslušalske standarde povsem neprimerna, vendar s svojo zadušeno zvočno sliko pravzaprav ustvari svojevrsten poslušalski ambient, ki nadvse ustreza temu, kar se je dogajalo na odru Gledališča vojvode jorškega. Mračnjaški kabaret po vaudevilleovsko z vplivi svetovnih godb, predvsem španskega flamenka, prinaša veliko črnine, tako v besedilih skladb, ki se ukvarjajo z norostjo, depresijo, osamljenostjo, odtujenostjo in destruktivnostjo ljubezni, kakor tudi v sami grafični podobi in odrski prezenci skupine. Nekako v stilu takrat izredno popularnih gotičarjev vendar z izrazito avantgardno noto. Marc and Mambas so prej kot med gotičarje namreč sodili v krog glasbene avantgarde, med imena, kot so Psychic TV, Foetus in Einstürzende Neubauten.

Na plošči Three Black Nights of Little Black Bites se v premorih med skladbami da slišati odlično vzdušje, ki je vladalo v gledališču, na trenutke pa se da ujeti tudi dobro razpoloženega Marca Almonda, ki je bil težkim temam navkljub, nadvse dobre volje. Denimo v skladbi The Bulls, v kateri se ob spremljavi koncertnega klavirja in krikih deklet, ki obožujejo svojega »bika«, prikaže v burkaški maniri z vmesnim zajebom, ki ga elegantno izpelje sebi v prid, in zaključi s triumfalnim »Olé«. Poleg avtorskih skladb lahko na albumu slišimo tudi dve priredbi. Po Marcovih besedah je z zasedbo Marc and Mambas skušal ustvarjati predvsem avtorsko glasbo in posvojiti tistih nekaj pesmi, ki so močno vplivale nanj. S priredbama madžarske skladbe Gloomy Sunday, ki s svojo otožnostjo skorajda ne bi smela manjkati v njihovem repertoarju, in priredbo skladbe In My Room Scotta Walkerja, mu je to zelo dobro uspelo, saj se obe priredbi lepo stopita s siceršnjo temačno glasbeno podobo zasedbe.

Živi album Three Black Nights of Little Black Bites je krasna dopolnitev legendarnega albuma Torment and Toreros, ki navkljub svojim zvočnim pomanjkljivostim, ali pa prav zaradi njih, prikaže zasedbo Marc and Mambas v edini pravi podobi – ambasadorjev temačnega burkaštva in avantgardne deviantnosti.

Za konec še tale zanimivost: Lansko leto so Marc and Mambas končno, po dolgih letih priprošenj, znova uprizorili koncert z glasbo z albuma Torment and Toreros na festivalu Meltdown, ki ga organizira Antony Hegarty. Publika, kakor tudi sam Marc Almond, je bila nadvse ganjena nad odlično izvedbo koncerta, s katero so oživljeni Mambas uspeli ujeti duha albuma Torment and Toreros hkrati pa ga uspešno prelili v sodobnost. Bržkone je izdaja koncertnega albuma Three Black Nights of Little Black Bites tudi odraz ponovnega zanimanja za historično zasedbo Marc and Mambas.