Pelagic, 2015

Veliko je skupin, ki že v začetku svoje glasbene poti izoblikujejo smernice svojega glasbenega izrazja in temu sledijo brez večjih odstopanj. Nekateri ostajajo v varnem zavetju žanrskih smernic in jih ne premikajo – ti se premnogokrat utopijo v oceanu povprečnosti ali se izgubijo v večnem vračanju k že slišanemu. Zadnje bi lahko očitali tudi skupini Mono. Že od prve izdane plošče so zasidrani ob bok velikanom post-rocka, kot sta skupini Mogwai in Sigur Rós, katerih vpliv na svoj glasbeni izraz ni japonski četverec nikoli prikrival. Nastala podoba je bila kljub temu krojena po lastnih merilih in željah, vendar se ni razvijala navzven lastnoročno začrtanih meja. Od svoje prve izdaje naprej so širili nabor sodelujočih glasbenikov od posameznikovih godalnih vložkov prek komorne do prave orkestralne postave, ki se jim je pridružila na albumu Hymn To The Immortal Wind. Nenadno in nepričakovano pa so Mono za del svojega zadnjega studijskega albuma svojo zasedbo oklestili do štiriglavega jedra ter se v takšni postavi odpravili na turnejo.

V tokratni oddaji bomo prisluhnili koncertnim posnetkom z lanskoletne turneje po Evropi, ki je sledila njihovi zadnji izdaji. Ta je izšla kot dvojni album, sestavljen iz diametralno nasprotujočih si delov. Harmonični, proti svetlobi segajoči The Last Dawn še vključuje mile zvoke godal, medtem ko je njegovo temno in kaotično nasprotje - Rays Of Darkness - posneto le s kitarami in bobni. Ti ustvarjajo veliko bolj surov zvok v primerjavi z dosedanjimi, predvsem nedavnimi izdajami. Poleg različne izbire zvočil pa se polovici albuma ločita še po kontekstu ustvarjanja. Po besedah kitarista Takaakire Gota je treba le zanihati k enemu od nasprotnih polov, kar je dovolj, da nas negativno ali pozitivno čustvo docela prevzame in se lahko manifestira skozi glasbo. Da dualizem med skladbami in kontrastna pola začutimo, pa je potreben nek intuitiven skupni imenovalec. Ohlapnost in neobjektivnost takšne empatične povezave med avtorjem in poslušalcem slednjim omogoča, da čustveno nabiti glasbi vlivajo lastno vsebino.

Tisti, ki ste zasedbo Mono letos ujeli v Kinu Šiška, boste ob sledečih posnetkih lahko podoživeli aprilsko koncertno seanso, saj je takratni in nocojšnji repertoar najverjetneje enak. Koncert se odpre z razvlečeno in težkozvenečo Recoil, Ignite, ki je med odigranimi skladbami edina s temačne polovice zadnjega albuma. Uvodnih nekaj minut počasno stopnjevane napetosti se prelomi v tožečem zvenu strun. Ta se s čistim zvokom dviga nad divjanje bobnov in hrupnimi distorzijami ritma kitare. Tako bipolarno strukturiran zvok se rad vtke med dele mirnih harmonij in njim nasprotne nojzerske gmote. Takšna, nad hrupni kaotični temelj razprostrta urejena množica zvokov predstavlja krhko ravnovesno stanje med kaosom in redom, svetlobo in temo, jingom in jangom. Ravnotežje med skrajnostma pa se rado poruši in prevaga k enemu izmed njih. V večini primerov nam Mono prehod izriše z razvlečenimi crescendi, kjer je kontrast med skrajnima točkama zabrisan, saj se s stopnjevanjem intenzitete sama pot k njima prikazuje kot naravno stanje razvoja skladb. Obvladovanje takšnega načina grajenja dinamike je za Mono postalo že kar zaščitni znak, saj glasbo izvajajo z rahločutno zatopljenostjo vanjo. Redko se poslužujejo nenadnih prehodov med skrajnostmi. Ko pa se jih, nas to ulovi nepripravljene. Udarec zvočne gmote na primer, ki eksplodira čez rob tišine pri skladbi Halcyon (Beautiful Days), s svojo močjo odvzame sapo slehernemu globoko zatopljenemu poslušalcu. 

Lahko bi dejali, da se Mono raje obračajo k svoji svetli plati in se v pregrobe temačne globine ne spuščajo tako radi, kot se radi gibajo po mirnih in urejenih melodičnih tokovih. Ti, večinoma enostavni motivi, ostajajo skozi skladbo večinoma nerazviti in tako dinamiko pridobijo le z nihanjem intenzitete, kar naredi glasbo bolj dojemljivo in jo približa našim čustvom. Odsotnost godal in drugih klasičnih instrumentov, ki so v preteklih izdajah polnili zvočni prostor, skupini ustvari nekakšno praznino, ki jo je treba zapolniti. Brez harmonične podlage godal se zdi, kot da marsikje zvok klavirja ali kitare nekoliko obvisi v zraku. Takšni deli počasnega minimalizma iz nekaterih skladb slikajo prostranstvo praznine, na kateri se rojeva zvok in so temelj za nadaljnjo vzpenjanje proti novim vrhovom. Da pa zvočna slika ne bi izgledala osiromašena in suhoparna, se čez praznino razlegajo odmevajoči kitarski tremoli, ki vežejo rdečo nit melodiji.

Koncertni posnetki skupine Mono so izdani brez tehničnih popravkov in obdelave, a se kljub temu lahko navdušujemo nad čistostjo zvoka. Najverjetneje je skupina zvok živih nastopov karseda dodelala, saj je nenazadnje še vsak njihov do sedaj izdani album posnet v živo, brez nizanj zvočnih linij in individualnih popravkov. Izdaji, ki je omejena na 900 kosov, je priložen še črno-bel fotografski album z utrinki z njihovih vživetih nastopov.