Sacred Bones, 2014

Nocojšnji RŠ koncert nas bo popeljal skozi prostrane, brazdaste in s kraterji posejane zvočne pokrajine, ki jih ustvarja ameriški psihedelični duo iz lune. A dvojec, ki ga tvorita vokalist in kitarist Ripley Johnson, sicer tudi član sanfranciških Wooden Shijps, in klaviaturistka Sanae Yamada, se je v preteklem letu okrepil s »sešn« bobnarjem Johnom Jeffreyjem, kar je občutno ekspandiralo njihov zvočni domet. Prav zaradi tega so se Moon Duo odločili izdati koncertno plato Live in Ravenna, ki je bila posneta preteklo leto v sklopu ene izmed njihovih številnih turnej.    

Moon Duo sta Ripley in Yamada ustanovila leta 2009, v roku enega leta pa sta že imela izdana dva kritiško dobro sprejeta EP-ja, ki sta predstavljala fuzijo elektrificiranega futurizma in vintage tranzistorskih kitarskih nažiganj, spletenih v »dilejane« in »reverbane« zvočne gmote, v stilu bendov Suicide, Kluster in Silver Apples. V istem slogu sta nadaljevala na prvencu Mazes, na katerem sta se izgubljala po zasanjanih zvočnih labirintih, in njegovem nasledniku Circles, a vendar je duo z njima svoj žanrski domet še razširil. Na albumih lahko slišimo lahkotnejše, celo v pop usmerjene kompozicije, prostorsko-ambientalna dronovska preigravanja in s »fuzzom« obložena rock'n'roll predrkavanja riffov, obenem pa pesmi, ki spominjajo na The Velvet Underground ali The Doors.

Če je njihove albumske posnetke po mnenju nekaterih nekoliko hendikepiral sintetični zvok ritem mašin, pa se je duet po poskusnem koncertu s »sešn« bobnarjem leta 2013 odločil preobraziti v trio, saj so skupaj ustvarjali bolj intenzivno, dinamično in bogato psihedelično koncertno izkušnjo. In prav slednjo nam skušajo Moon Duo poustvariti na koncertni plati Live in Ravenna. Čeprav so časi tistih prvih odkrivanj človeške psihe, seksualnosti in kolektivne moči že daleč za nami in so danes bolj kot ne institucionalizirani, pa so tu še vedno neopsihedelični revival bendi kot the Brian Jonestown Massacre in Moon Duo, ki skušajo skozi prizmo psihadelike šestdesetih let v kombinaciji s sodobnimi tehničnimi pripomočki in aktualnimi glasbenimi vplivi poustvariti tisto izventelesno tripanje na LSD-ju.

Koncert v Ravenni, ki sta ga po njihovih besedah definirali peklenska vročina in soparnost, se je odvil na plaži, le nekaj metrov od Jadranskega morja, zato je skorajda čutiti nočni burin, ki pihlja proti naši skupni modrini. Sicer pa gre za redkobeseden in zvočno zgoščen koncert, ki deluje kot celovita, s psihedeličnimi plini obogatena gmota zvokov, ki se repetitivno spreminja, krči, širi ter spet vrača v svojo primarno obliko. Album brni in utripa v preprostem, ponavljajočem se t. i. motorik ritmu, ki nenehno drvi in poustvarja vožnjo po Route 66 z dvanajstcilindrskim chopperjem. Na bobnanje Yamade nalaga plasti sintov, orgel in drugih zamegljenih melodij, ki jih nato Ripley nesramežljivo bogati z ekstenzivno procesiranimi kitarskimi riffi in solažami ter svojimi medlimi, v tančico zavitimi vokali, ki imajo bolj kot ne le sekundarno vlogo dodatnega vira melodij.

Pri albumu Live in Ravenna gre dejansko za plesni album. A za razliko od elektronike, pri kateri ustvarjajo repetitivni beati in dropi občutek evforije in pričakovanja, je glasba Moon Duo plesna glasba za ljudi, ki jim bolj sedeta sanjavo zibanje in nekontrolirano, spontano zvijanje, ki našo vednost o tu in zdaj zabrišeta v objemu prostorskega in časovnega vakuuma. Moon Duo nas odvračajo od pozornosti ter spodbujajo k praskanju pod površino, na neznano meditativno področje našega nezavednega. Gre za koncentrično potovanje na konec ničesar, saj je naše bivanje le eden izmed kozmičnih ciklov tega vesolja. In kot je v svojem eseju, poimenovanem Circles (tj. krogi), leta 1841 zapisal ameriški transcendentalni pesnik Ralph Waldo Emerson: »The eye is the first circle; the horizon which it forms is the second; and throughout nature this primary figure is repeated without end.« Brez konca, v neskončnost.