Druga izvedba Wooleyeve sedemnadstropne gore, sedemdelnega glasbenega projekta na sledi Mertonove duhovne avtobiografije, je v primerjavi s prvo za odtenek bolj kompaktna, a tudi bolj odtujena. Če odštejemo uvodni, najbolj napeti del, je njen razvoj nekoliko bolj premočrten in odločen. Na koncertnem posnetku, ki ga bomo tokrat poslušali, nastopata poleg Wooleya še bobnar Chris Corsano in violinist C. Spencer Yeh. Kolikor mi je znano, je ta postava imela celo dva nastopa, na izdajo razširjene zasedbe z dvema vibrafonistoma – nemara pa tudi obema bobnarjema – še čakamo.

Dobrih štirideset minut tega pretoka improvizacijske sinergije zajema strašljivo mirnost pred nujnim izbruhom, zamaknjeno dromljanje, ki z vztrajnostjo derviša sega po nedosegljivih duhovnih izkustvih, in sploh občutek nepredstavljivih razsežnosti, napolnjenih s temačno zvočnostjo. Druga izvedba projekta The Seven Storey Mountain je ponovno križanec med agresivnostjo, ki goro najprej naskoči in jo nato podre, da se na koncu med okruški prepozna v svoji majhnosti. Nenazadnje je za Wooleya – vélikega skeptika – vsaka pot polna ovir, dvomov in strahu, kar pa je tudi edino, zaradi česar je nanjo sploh vredno stopiti.

Drugi del tega glasbenega iskateljstva se začne z uvodnim dromljanjem ob ravno še prepoznavnih šepetanjih. To se postopno dograjuje v smeri vedno večje zvočne polnosti, ki v trenutku največje zgoščenosti doživi sprva manj opazen poraz, nato pa še niz drugih udarcev. V nekem smislu je namreč videti, kot bi se bila trojica glasbenikov hote podala na nemogočo pot, pot romarskega očiščenja brez možnosti uspeha: trud in napetost žive glasbe proti posnetim zvokom. Celotno trajanje izvedbe, tako kot že v prejšnji izdaji, obvladujejo posneti, obdelani zvoki z neko nejasno, grozljivo in brezoblično prisotnostjo, ki se ne pusti odgnati, dopolnjuje pa jo pravzaprav neprijetno dromljanje. Zato je vsakokratna izvedba projekta zaobsežena predvsem v hkratnosti tega glasbenega boja in sodelovanja.

Seveda pač ni pričakovati, da bi Nate Wooley ali kdo drug ob takšnem projektu sploh hotel ponuditi enostavno rešitev – torej odrešitev. The Seven Storey Mountain je zato proces, pot, ne cilj, v najboljšem primeru kvečjemu iluzija dialektične spirale. Ko torej Nate Wooley, Chris Corsano in C. Spencer Yeh z občutkom poskušajo napolniti prostore, katerih ogromnost presega sposobnosti posameznikovega dojemanja, je njihovo prizadevanje usmerjeno v stopnjevanje, v naskok skritega vrhunca. Pri tem razvijejo koncentrične zvočne kroge nadrobljenega bobnarskega drnca, hrzajočih zvokov distorzirane, neprepoznavne trobente v povratni zanki in odtujenega godalnega bledeža. Toda ta improvizacijski trud, kot rečeno, nekajkrat prebodejo vztrajni zvoki iz ozadja, ki nočejo priznati poraza. Bolj ko si glasbeniki prizadevajo za nekakšno organsko kvaliteto, bolj mehanska je zmaga zvokov s traku; bolj ko glasbeniki stopnjujejo svojo jakost, bolj enolična je prevlada podlage.

Zaradi omenjenih značilnosti je tudi druga izdaja Wooleyevega The Seven Storey Mountain radikalno glasbeno doživetje, polno napetosti med tem, kar je privzdignjeno, in tistim, kar je prikrito. Zvočno krušenje, ki lahko postane pretakanje ali hipnotično kroženje, je tokrat še bolj odprto in podvrženo porazu, ki za Wooleya – razumljivo - predstavlja edini horizont osebne rasti. Poraz kot koncept je – tako Wooley – nemara res inkorporiran v samo zasnovo projekta, vendar na izvedbeni ravni prisoten zgolj preko svoje negacije. Poslušajmo torej The Seven Storey Mountain, drugič.