El Paraiso, 2015

Papir je razmeroma mlada tričlanska zasedba, prvi istoimenski album so namreč posneli leta 2010 in prihajajo iz Kopenhagna na Danskem. Gre za zasedbo znotraj psihedeličnega rocka, krautrocka, njene dolge, izključno instrumentalne skladbe pa se močno naslanjajo na improvizatorski navdih. Skladbe se raztezajo od raziskujočih zvočnih krajin, intenzivnih soničnih vrtincev, vse do težjega kitarskega rockanja. Čeprav ima njihova glasba močno improvizatorsko noto, pa kot bomo slišali v sledeči uri in pol, proizvajajo nadvse strnjeno zvočno kuliso.

Tokratni koncertni posnetek je nastal leta 2014, ko so nastopali na nizozemskem festivalu Roadburn v Tilburgu. Gre za majhen, intimen glasbeni festival, ki ohranja svoja underground stališča, obenem pa ima velikanski domet in je cenjen kot eden vodilnih glasbenih dogodkov, usmerjenih v psihedelične, avantgardne, psych, stonerske in druge glasbene struje. Papir so na njem nastopili lansko leto tri dni zapored in predstavljajo enega vrhuncev takratnega festivala. Njihov prvi nastop je zabeležen v celoti, tako da imajo poslušalci možnost uvida v njihovo koncertno podobo.

Papir so do sedaj izdali štiri studijske albume. Skladbe, ki so jih igrali na festivalu, so razpršene po njihovi diskografiji, zaigrali pa so še dve pesmi, ki nista izdani na albumu. Za vse pesmi lahko rečemo, da presegajo standardno dolžino, saj trajajo krepko čez deset minut, v katerih nam ponudijo prvovrstno potovanje in odklop našega uma. V skladbah slišimo tako utesnjeno in zgoščeno ritmiko, ki jo ustvarjata bobnar Christoffer Brøchmann Christensen in basist Christian Becher Clausen, kot plasti tonov, odmevov, zgoščenih vrtincev ali umirjene lepote, ki jo proizvaja kitarist Nicklas Sørensen. Album odpre pesem z naslovom Lykk Trep-R HI-Lose, ki jo najdemo na njihovem debitantskem albumu, ki se takoj začne z močnimi bobnarskimi ritmi, nad katerimi se odpirajo valovi kitarskega zvoka. A ko se ti valovi približajo poslušalcu, se vakuumsko stisnejo, zgostijo in pokažejo svoj divji obraz.

Glasba je tokrat namenjena temu, da se ji poslušalec prepusti z umom in telesom, grozeči zvok hitro spremeni svojo podobo in se reinkarnira v umirjeno gladino, pod katero še vedno slutimo njegove močne tokove. Ponovno zgoščevanje privede do dvigovanja in vrtinčenja zvoka, ki se kasneje proti koncu v loku ponovno umiri. Pesem je ujeta v repeticijo, znotraj katere spreminja svojo podobo skozi raztezanje in zgoščevanje zvoka. Ta koncept je na albumu vseprisoten in poslušalcu omogoča, da se prepusti zvočnemu toku, da ga odpelje svojo pot.

Podobno se zgodi pri naslednji pesmi z naslovom IIII.I, ki jo najdemo na četrtem, takrat aktualnem albumu. Znajdemo se v krajini mehkih basovskih linij, izvrstnega bobnarskega ritma, s ponavljajočimi se vzorci, nad tem pa lebdi nežna in svetla kitarska breztežnost, ki proti koncu pridobi na teži zvoka. A če je ta pesem delovala zelo odprto in sproščeno, nas komad Monday že takoj na začetku premami z izredno utesnjeno ritmično podobo, ki omogoča raznorazne kitarske odvode. A tako hitro, kot se njihov zvok razburka in zgosti, se tudi umiri.

Verjetno nas najbolj premamijo ravno ti prehodi med glasnim in tihim oziroma energičnim in sproščenim, ki skupaj ustvarjajo popolno zvočno sliko, ki se združuje kot jing in jang. Kar nas privede nekako do vrhunca koncertnega posnetka, saj si sledita pesmi Live 1 in Live 2, ki skupaj dosegata skoraj trideset minut in sta skupek improviziranega preigravanja, glasnosti in psihedeličnih odvodov, pri katerih zažarijo barve. To so trenutki, ko poslušalec podivja v kitarskih solažah ali pa se prepusti nežnim odmevom, ko bosonog poplesuje med cvetlicami.

Koncert so zaključili s pesmijo Sunday #2, ki v svojih šestnajstih minutah vztrajno nabira energijo in nas proti koncu udari z močjo cunamija. Papir se pokažejo kot trio, ki koncert odigrajo povezano in brezkompromisno. So skupina, ki ob poslušanju ponudi vznemirljivo izkušnjo, njihov zvok pa zapolni prostore. Ko smo omenili, da ponujajo izkušnjo oziroma 'experience', smo s tem imeli v mislih tudi Jimija Hendrixa in njegov Experience. Očitno je, da ta ogenj še vedno močno gori.