Black Mass Rising, 2015

Nepregledni množici izdaj kultnega tandema Coil se je letos posthumno pri butični, nekoliko ezoterični založbi Black Mass Rising pridružila še ena plošča. Seveda v omejeni nakladi, ker tako skorajda veleva coilovska folklora, in seveda je bila bolj ali manj takoj razprodana, saj tudi tako veleva folklora, in je fenovska baza Coilov verjetno ena bolj zvestih med občestvi robnih glasb. To občestvo je sedaj v kratkem dobilo že drugo solo ploščo ene polovice dinamičnega jedra Coil, Petra 'Sleazyja' Christophersona, ki sicer pod svojim imenom za časa svojega življenja niti ni izdajal glasbe.

A čeravno gre torej za solo ploščo, jo njen nastanek in tudi muzika kategorizira v delo dueta. Nastala je leta 2004, ko je bil Coil še polno delujoč, v šest članov razširjen organizem, in ko je ravno izšla plošča Black Antlers, seveda kakopak absolutna kultna zadeva, izredno dinamična in napram nekaterim njihovim drugim ploščam tudi zelo skladbena. V tem istem času se je Sleazy pojavil na L’Étrange Festivalu in tam – po neki nenavadni relaciji z relativnostjo časa – izvedel dobro uro dolgo živo spremljavo na The Art of Mirrors, kratki, šest minut dolgi film Dereka Jarmana. Z njim so Coil in pred tem industrialci Throbbing Gristle že ekstenzivno sodelovali v sedemdesetih in osemdesetih ter pospremili njegove pionirske ekranizacije gejevskega filma z nekaj izjemnimi soundtracki.

Kot ti je tudi pričujoča glasba povsem samozadostna in divje sugestivna. Prične se s ptičjim petjem, čez katerega se počasi privali dromljaža, ki se sicer giblje v avtonomni dinamiki in ne potrebuje oziroma pogreša vokala Jhonna Balanca, hkrati pa s svojim lepljivim in nekako perverznim zvenom nanj vseeno zelo eksplicitno napeljuje. V hipnotičnem in elektrificirajočem valovanju se vzpostavlja neka ritualna atmosfera, ki jo vrhovni šaman Balance le nemo nadzoruje. Manj mistificirajoče rečeno, Balanca slišiš že zato, ker se na nocoj predstavljenem posnetku mudi kreativni izraz, ki ga je Cristopherson v tistem času vnašal v delo Coil, in h kateremu se v poznejših delih – recimo v duetu Soisong s CoHom ter v solo projektu The Threshold HouseBoys Choir – ni več tako zelo očitno vračal.

Prav tako je na The Art of Mirrors moč slišati kosme dveh izmed najbolj prepoznavnih komadov Coil, in sicer najprej zvijajoči Hurdy Gurdy z albuma The Remote Viewer in nato še uvodno melodijo klasike Sex With Sun Ra. Dromljajoči meandri nocoj predstavljene plošče se sicer ne približajo nobenemu od res velikih del Coil, so pa vendarle dovolj koherentni in samosvoji, da si zaslužijo ploščo tudi mimo motiva, da se še nekoliko pomolze ekonomsko izjemno oportuno dediščino, ki jo je porodila bedasta smrt Jhonna Balanca leta 2004 in pozneje še prezgodnje slovo Petra Cristophersona v letu 2010.