Tresor, 2013

Belgijski producent Peter Van Hoesen med techno poznavalci sodi v tisto prvo kategorijo trenutno najzanimivejših techno kreativcev. Je eden vidnejših predstavnikov sodobnega techno zvoka, obenem pa ima za seboj tudi (fenovsko) izkušnjo starošolskega techna, katerega izročila v posodobljeni podobi nadaljuje v svojih produkcijah. Na eni strani torej nagovarja novo techno generacijo, na drugi starejše rejverje, med njimi tudi tiste, ki so se technu, potem ko se je v začetku novega tisočletja ujel v čudne smernice, morda že odpovedali. Če bi želeli biti nekoliko dramatični, lahko mirno zapišemo, da Van Hoesen torej sodi v tisto kategorijo producentov, ki technu vračajo nekdanji blišč. Nase je opozoril že z dvanajstičnicami, ki jih izdaja od leta 2006, širša techno skupnost pa se mu je prvič bolj množično priklonila v letu 2010, potem ko je objavil čislan dolgometražni prvenec 'Entropic City'. Začrtano pot je dve leti pozneje nadgradil z dolgometražcem 'Perceiver', svojo veljavo pa je potrdil tudi s številnimi remiksi, med drugim za imena, kot so Mount Kimbie, Blawan, Lucy in Donato Dozzy. Pregovorno velja za enega od producentov z najbolj »umazanimi« basovskimi linijami, čemur sicer zlahka pritrdimo, toda hkrati ne smemo pozabiti na njegov izvrsten občutek za ustvarjanje temačnih atmosfer in minimalističnih hipnotičnih repeticij, ki svoj potencial najbolj izživijo na klubskih plesiščih. Ni naključje, da je v zadnjih letih postal eden bolj dejavnih didžejev oziroma »live« performerjev.

Konec leta 2011 smo ga imeli priložnost slišati in videti tudi na serialki Elements v F-Clubu, kjer je navdušil z eklektičnim, plesnim štiriurnim setom. Tudi takrat smo lahko ugotovili, da njegove glasbene inspiracije segajo močno izven techno okvirjev, kot Belgijec pa je menda prvi navdih našel kar v pojavu »new beat«, nekakšnem belgijskem odgovoru na acid house konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Van Hoesen sam izpostavi televizijski nastop zasedbe Telex, menda njegovo prvo otroško izkušnjo s sintetizatorji. Dobrih dvajset let pozneje, na svojih nastopih za live acte, sintetizatorje sedaj uporablja sam. Uporabil jih je tudi na gostovanju svoje založbe Time to Express v berlinskem Tresorju lani poleti, posnetek tega njegovega nastopa pa je sedaj zabeležen na albumu 'Life Performance'. Rokoval je s tremi sintetizatorji, ritem mašino, dvema iPadoma in efekti, kar je danes v kontekstu klubske plesne glasbe precejšnja redkost, je pa hkrati res, da ni povsem jasno, kolikšen delež njegovega seta je bil ustvarjen v trenutku oziroma koliko je bil pač pripravljen vnaprej. Sestavljen je bil iz njegovih preteklih produkcij in novega materiala, na prvi posluh pa je zaživel v še nekoliko bolj minimalistični podobi. No, še bolj pomembno je dejstvo, da se je Van Hoesen z njim še enkrat več dokazal kot ustvarjalec, ki razume dinamiko klubskega plesišča ter brez težav vzdržuje in stopnjuje intenzivnost svojega seta. Album 'Life Performance' verjetno sicer ne bo pobral nagrad za najboljši »live« techno album, je pa nedvomno lep dokument Van Hoesnovega živega ustvarjanja.