Mute, 2014

»Pri Mutu z navdušenjem najavljamo izid novega Plastikmanovega albuma, njegovim prvim po albumu 'Closer' iz leta 2003,« je bila napoved, ki je letos verjetno najbolj odmevala med privrženci techna. No, tisti, ki so zadnja leta spremljali, kako je Richie Hawtin iz techna naredil velik biznis, so bili ob napovedi precej previdni, toda v luči izjemne zapuščine šestih plošč pod njegovim najbolj prepoznavnim in cenjenim psevdonimom so bila pričakovanja kljub temu velika. Teh ni bistveno zmanjšalo niti dejstvo, da je 'Ex' pravzaprav koncertni album, posnetek Hawtinovega seta oziroma instalacije v newyorškem Guggenheimu novembra lani. Nenazadnje je v ta namen posnel povsem nov material, ki ga je v svojem slogu napovedal precej pompozno: »'Ex' je ekskurzija v preteklost, raziskovanje negotovosti prihodnosti, širjenje potopljenih atmosfer mojega Plastikmanovega projekta.« Na tem mestu je treba dodati, da je Hawtinovo pojavljanje pod imenom Plastikman izjemno redko – njegov edini letošnji nastop je bil denimo rezerviran za Sonar - kar je še dodatno razpihovalo žerjavico.

Pri vsem skupaj je bilo najbolj presenetljivo pravzaprav to, da je Hawtin v svojem polno zasedenem urniku sploh našel čas za snemanje novega materiala. V letu 2012 je bil polno zaposlen s turnejo CNTRL: Beyond EDM, s katero je skozi seminarje severnoameriško študentarijo poučeval o elektronski glasbi na drugi strani EDM-a. Istega leta je v ibiškem Spaceu začel s serijo klubskih večerov ENTER, vrtel glasbo na promocijskih dogodkih velikih korporacij, hkrati pa s svojimi seti gostoval na vseh koncih sveta, med drugim smo ga letos poleti ponovno videli tudi v Gavioliju. Karkoli si že kdo misli o njegovem početju, je bolj ali manj jasno, da je Hawtin postal verjetno prvi ambasador techna, in čeprav glasba, ki jo vrti v zadnjih letih, ni po okusu privržencev podtalnega ali pa »pravega« techna, zna še vedno sestaviti soliden set. Če to pomeni, da clubberji, katerih uho ne sliši dlje od stereotipnega EDM-a, pridejo v kakršen koli stik z zapuščino elektronske plesne glasbe, potem Hawtinovih strategij ni treba gledati preveč postrani.

V Guggenheimu je nastopil na povabilo Rafa Simonsa, modnega oblikovalca in umetniškega direktorja pri znamki Dior, kar je bil spet razlog za privzdigovanje obrvi Hawtinovih kritikov, češ da se novih projektov res loteva le še na povabila velikih korporacij. No, če ta biznis in elitizem postavimo na stran, smo po dobrem desetletju dobili nov Plastikmanov album, ki – če nič drugega – daje vedeti, da Hawtin vendarle še ni povsem opustil resnejših producentskih ambicij. Material s plošče 'Ex' res ni primerljiv z njegovimi najboljšimi Plastikmanovimi produkcijami, toda po drugi strani je na njej nekaj skladb, ki bi zlahka dobile prostor tudi na kakšnem od prejšnjih albumov. To se na prvi posluh resda ne sliši preveč laskavo oziroma inovativno, je pa album nedvomno potešil nekaj apetitov Plastikmanovih fenov. In nenazadnje je treba v obzir vzeti tudi dejstvo, da je nov material nastal za posebno priložnost, ki je skozi samo konceptualno zasnovo in izvedbo verjetno pustila še precej boljši vtis.