Clean Feed, 2012

Tokratni RŠ Koncert zasedata Rafael Toral in Davu Seru, oba improvizirajoča glasbenika. Album Live in Minneapolis je bil posnet na datum znotraj Toralove turneje po Ameriki leta 2011, kot prav poseben dokument pa ga je izdala portugalska založba Clean Feed, vedno bolj poznana našemu življu, tudi po zaslugi sodelovanja z Ljubljanskim Jazz festivalom.

Rafael Toral je neizprosen tehničist in eksperimentator, ki nikoli zares ne zaplava v tok, prej je tisti, ki gradi nove odvode ter se kopa v mrtvih rokavih, če je to sploh lahko izrečeno v pozitivnem smislu. Leta nazaj je ob strani pustil kitaro, inštrument k kateremu je pristopal na svoj način in se prepustil elektroniki, kot temu sam pravi – pravzaprav gre za male izumčke, kombiniranje diy principov home-made electronics v zanimive nove inštrumente. Ti inštrumenti pa običajno niso pisarniškega tipa, Toral ne sedi za mizo, ampak stoji na odru in se giba kot vživet kitarist, motorični moment preko odzivnosti tehnologij tudi uspešno plete v muzikalni moment slišanega, telesna dinamika živega nastopa je bistvena njegovemu dialogu, njegovi improvizaciji.

Na drugi strani je Davu Seru v principu jazzovski bobnar, najbolj poznan iz sodelovanj z Milom Fineom. Domujoč v Minneapolisu se je na tem koncertu znašel kot bolj ali manj - priložnostni so-špilavec in svojo vlogo protiuteži Toralovim  kalkuliranim razmetankam upravičil v vlogi pobudnika plesnega koraka, motorja kaotično oscilirajoče igre.

Tako se kot najzanimivejši atribut današnjega kocerta izkaže moč in potencial trka dveh smeri, ki raseta znotraj istega polja improviziranih glasb, vendar sta - kot zvočno motivirani - predvsem historično zelo oddaljeni, pa vendar v duhu blizu.  Toral igra zvočnost, ki je običajno nismo vajeni v takem kontekstu, še posebno ne v danem logičo - intuitivnem harmonskem okviru. Tekom koncerta slišimo tako lo-fidelity hrup in kroženja feedbacka iz predelav elektronskih vezij, kot tudi recimo nedoločljiv solistični inštrument, katerega bi  intuitivno najraje dojeli kot jazzovsko kitaro razmočeno v mlakuži računalniškega digitalnega procesiranja, ki poraja zvočni rezultat miniaturne, z urnim mehanizmom navite igračkaste trobente. V izjemnem komplimentu, ki ga tem divjim permisam izraža Davu Seru s svojim pršem, se najbolj izkažeta Toralova disciplina in odločenost k perfekciji, njegova nepopustljivost v glasbenem izrazu, pa naj bo ta DIY elektrončarski ali virtuozno jazzovski. Samo na ta način dosega edinstven rezultat zlitja tehnologije, ki se običajno uporablja v ne-tehnične, ne-virtuozne odvode, in improviziranega muziciranja takšnega tipa, ki zahteva predanost in dril, izkušnje in izjemen talent.

Rezultat je tako, kot je bilo večkrat že izrečeno – svež. Svež je na način, ki preseneti, na način ki ga ni pričakovati. Tu morda mrtvi rokavi vpeljujejo svoj smisel. Pred nami je štirideset minut izvrstne improvizacije. Davu Seru odpira širine dinamiziranega prostora Toralovi sintezi elektronike in jazzerskega izročila, ki ima bolj malo, če ne nobenih vzporednic. In skupaj jima v oddaljeni metafori uspe afirmirati paradoksalen Toralov citat: „Everything in the Space Program is Jazz, except the music“.