Sage Francis nam z bendom Grűvis Malt in ploščo "Dead poet live album"

kaže, kakšen naj bo hiphop v živo - zajebantski, dodelan, neposreden,

surov, emocionalen, ... (v celoti!)



* Hiphop se najbolj domače počuti v okolju programiranih bobnov, enostavnih, sintetiziranih bas linij in narezanih samplov, kar se zdi marsikateremu poslušalcu preveč dolgočasna forma, še posebej, ko se v isti obliki izvaja oziroma predvaja na odru. Če poslušalec ni vajen rap glasbe, ne pomagajo niti izjemni teksti in izvajanje raperja, kar je mnoge MC-je pripeljalo do tega, da so na oder stopili z bendom. Eden teh je tudi Sage Francis, ki ste ga na valovih Radia Študent pred kratkim lahko poslušali v - recimo temu - standardni različici. Tokrat predstavljamo njegovo živo ploščo z naslovom »Dead poet, live album«, ki je izšla leta 2004 na njegovi založbi Strange Famous Records.



To sicer ni prvič, da je Sage nastopil z bendom, saj je nekaj časa sodeloval v skupini Artofficial intelligence, tokratni izdelek pa je nastal z nastopi s skupino Grűvis Malt iz njegovega rodnega mesta, Providence v Rhode Islandu. Dejstvo, da Grűvis Malt igrajo popolnoma drugačno glasbo, je kvečjemu pripomoglo k temu, da so žive verzije studijskih komadov dobile tisto specifično dimenzijo, ki je tako dobrodošla pri odrskih nastopih. Bend enostavno razume, kaj mora delati ter med sabo in Sageom igra tako uigrano, da originalne podlage, na katere smo se navadili, čisto zasenči.



Na plošči nam Sage predstavi pretežno material s plošče »Personal journals« in komade z mixtapeov iz »Sick of« serije ter kose tekstov iz drugih izdaj. Živa verzija je v osnovi sicer zvesta originalom, vendar tako bend kot Sage briljirajo v izvedbi in komade dodatno obogatijo. Sage je na odru suveren in energičen, koncert pa rad začini s humorističimi medklici. Eden od takšnih je pritoževanje nad najemodajalcem in telefonski klic le-temu z odra. Ko se oglasi telefonska tajnica, pa prepusti publiki, da ga na ves glas preklinja. No, kasneje ga med enim od freestyleov najemodajalec dejansko pokliče nazaj, neka punca iz prve vrste pa mu zabrusi, da je Sageu dolžan petsto dolarjev kavcije.



Ujemanje Sagea in benda je natančno, aranžmaji pa dodelani, kar samo poudari Sageovo že tako navdušujočo interpretacijo besedil, ki je v živo še bolj izrazita. Na dobrih sedemdesetih minutah nam servira tako svoje klasične rap komade kot slam poezijo, freestyle, izvedbe a capella in zajebantsko petje, recimo Billy Idolovega hita White Wedding. Plata se odpre s komadom Makeshift patriot, ki je izšel kot odgovor na enajsti september in posledično ravnanje ameriških oblasti ter adhoc patriotizem, ki je takrat prevzelo Združene države. Nadalje slišimo a capella, torej zgolj vokalno izvedbo komada Hey Bobby, ki se tematsko navezuje na prejšnjega in že smo pri komadu Specialist s plošče »Personal Journals«. Tudi v nadaljevanju se izmenjujejo komadi s te in drugih izdaj, dodatno dinamiko pa ustvarjajo govorniški in komični vpadi med komadi. Zaradi dolžine posnetka bomo morali v tokratni izdaji RŠ koncerta žal nekaj komadov izpustiti.



V živo je Sage impresiven, še posebej s takšnim bandom, kar v poslušalcu sproža potrebo po slišanju tudi ostalih njegovih komadov v takšni, z bendom podprti, izvedbi. Če za trenutek pozabimo The Roots, ki pač poosebljajo »live hiphop«, nam je s ploščo »Dead poet, live album« Sage lepo pokazal, kakšen naj bo živ hiphop. Surov, neposreden, sporočilen in hkrati dodelan ter vrhunsko izveden.



pripravil Boris Vasev