Demon, 2015

Koncertno preigravanje albumov, ki so tekom vrtečega se kolesja glasbene zgodovine uspeli nagovoriti široke množice ljudi in si zategadelj izboriti kulten status, danes ni več nič nenavadnega. Obletnice so kakopak vrelci sentimentalnosti, polni spominov, ki jih, če je izkušnja le prijetna, vsi radi obujamo. Obletnice diskografskih beležb pa niso vselej nujno same sebi namembne, saj se kot zgodovinski faktografi ponujajo tudi novim poslušalskim generacijam, ki imajo na ta način priložnost okusiti približke epizod iz preteklosti.

Če bi v primeru reinkarnacije koncertne izvedbe plošče Psychocandy govorili o čem drugem, kot o približkih, bi bil koncert na glasgovskem Barrowlandsu namreč občutno krajši, poln sprevrženosti in avtorske brezbrižnosti, ki sta z roko v roki poganjali ustvarjalni um bratskega dvojca Reid. 

Toda moralo se je zgoditi, da sta pri tem daljnega leta 85 spisala tudi biblijo nove alternativne godbe, ki je vse do danes še kako živa v avtorskem sržu široke palete izvajalcev. Tudi zato koncertna obuditev albuma Psychocandy ni nepomembna in kot so pokazali škotski The Jesus And Mary Chain tudi ne samonamembna.

Še predno pa se iz koncertnega zabeležka pred nami tudi zares razprostre uvod v album Psychocandy, imamo možnost okusiti prgišče skladb od tu in tam. Sedem zvočnic oblikuje prvo dejanje nastopa z jasno stopnjevalno dramaturško noto. Njihovo preigravanje je tako sveže in nevsiljivo, da je prav težko spregledati veličastnost koncertne inkarnacije The Jesus And Mary Chain. 

Še posebej razveseljivo je, da se z enako lahkotnostjo in energičnostjo lotijo tudi drugega in hkrati osrednjega dejanja. To, da je plošča Psychocandy zaigrana v pravilnem vrstnem redu, zaradi česar je nastopu odvzet element presenečenja, ne igra pomembnejše vloge. Bdenje kitare Williama Reida nad celotnim repertoarjem je tako doživeto, da se jih v nobenem primeru ni moč preobjesti. Če je studijska plošča Psychocandy okitena s hladnim podtonom zvočnega hrupa, je njena koncertna inačica prvinski šus doživetega rock ’n’ rolla. Kitare so na plošči glasne in hrustljave, raje kot z rušilno močjo pa presenečajo s pestro lestvico hrupnih bravur. Velike zahvale pri tem gredo zvočnemu inženirju Noelu Summervillu, ki je uspel Psychocandyju če ne že vdahniti novo življenje pa jo vsaj potisniti v nove dimenzičnosti.  

In prav v tem elementu The Jesus And Mary Chain pokažejo veličastnost in večplastnost njihovega avtorskega dela. Live at Barrowlands v vsakem trenutku riše veličino zasedbe stadionskih razsežnosti, ki za svoje mogočno izražanje ne potrebuje veliko. Samo kitaro, bas in boben.