Coursegood / Edel, 2012

The Stranglers so letos izdali koncertno ploščo, ki je bila posneta v belgijskem Bruggeu. Skupina, ki je skozi svojo dolgo zgodovino obstoja vidno zaznamovala angleško glasbeno sceno, obenem pa ohranjala svoj lasten pečat, je nastala v sredini sedemdesetih let. Čeprav The Stranglers nikoli niso bili čistokrven podivjani pank bend, se jih slej ko prej umesti v pankovsko okolje. Obenem pa so prepotovali mnogo glasbenih žanrov od panka in new wava do pop glasbe. Ta njihova dolga in raznolika glasbena zapuščina je ujeta na plošči današnjega RŠ Koncerta, kjer so prvič slišati na akustičnih inštrumentih. Tako slišimo The Stranglers v bolj umirjeni, intimni preobleki, kjer pridejo do izraza zvočni detajli akustičnih inštrumentov.

The Stranglers premorejo mnogo očitnih hitov, kot so na primer Golden Brown, No More Heroes, Peaches, a teh ni slišati na današnji plošči. Izgleda, da so se odločili izpustiti svoje največje uspešnice in ponuditi bolj intimni pregled njihovega dela. V večini prevladujejo pesmi starejšega izvora, slišati pa je tudi nekaj novejših z albumov Norfolk Coast in Suite XVI. Današnji koncert je bil posnet leta 2007 in izdan že leto kasneje pod naslovom The Men in Black in Brugge, a ker so letos Stranglersi izdali novo ploščo z naslovom Giants, so pred njenim izidom ponovno izdali koncertno ploščo in jo poimenovali Acoustic in Brugge.

Plošča se odpre s sekvenco inštrumentalne pesmi Waltzinblack, nadaljujeo z Instead of This, nato pa zaigrajo novejšo pesem Dutch Moon. V teh uvodnih trenutkih plošča, predvsem zaradi akustične preobleke, deluje izredno umirjena, tudi v pesmi European Female, ki je z albuma Feline. Na tej plošči The Stranglers tudi prvič uporabijo akustične kitare. Do izdaje te plošče pa so doživeli že nekaj sprememb. Po prvotnih bolj pankovsko obarvanih pesmih so prešli k bolj kompleksnemu in tudi melodičnemu zvoku s ploščo The Raven, s katere slišimo pesem Don't Bring Harry. Kasneje pa so posneli še dve konceptualni plošči The Gospel According to The Meninblack in La Folie. Nekoliko težji zvok Acoustic in Brugge pridobi s pesmijo Princess Of The Street z njihovega debitantskega albuma. Čeprav The Stranglers že od leta 1990 igrajo brez vokalista Hugha Cornwella, ga na tem posnetku nadvse zadovoljivo nadomešča kitarist Baz Warne, ki tudi vseskozi sproščeno nagovarja publiko. Ta se odlično odzove v pesmi  Allways The Sun, kjer se vključi v petje refrena. S tem se vzpostavi zelo sproščeno vzdušje, ki je občutno skozi celotno ploščo.

Po eni strani so The Stanglers na samosvoj način vpeti v punkovsko estetiko, a se jih nikoli ni dalo enačiti zgolj z eno glasbeno etiketo. Zvok, ki so ga nosili s sabo, spominja tudi na kalifornijske The Doors in po njih močno zadiši v pesmi Southern Mountains. Skozi celotno ploščo slišimo zelo lahkotno bobnanje že več kot sedemdesetletnega Jet Blacka. Kljub temu pa je njegovo podajanje ritma zelo tekoče in se odlično spaja s klaviaturami in razigranimi akustičnimi kitarami in njihovimi igrivimi solažami.

Celoten album zaznamuje dobro uigran zvok, pesmi so v akustični preobleki, a se ne oddaljujejo preveč od svojega izvirnika. Obenem ploščo vodi neka sproščena razigranost. A kljub malo bolj sproščenem odnosu The Stranglers vzdržujejo povezan in tekoč koncert, v katerem je zaradi akustičnosti slišati obilo nežnih inštrumentalnih poudarkov.