Boiler Room, 2013

V Ljubljano prihaja ameriški multimedijski izvajalec in producent Dominick Fernow. Njegov projekt železarskega industriala in techna Vatican Shadow bo težko pričakovana otvoritev letošnjega festivala Stiropor.

Avtor je začel na področju ekstremnega metala, industriala in EBM-a v poznih 90-ih, ko je kot 16-letnik pod skromnimi pogoji pričel izdajati svoje prve kasete za lastno založbo Hospital Productions. Fernow pravi, da so bila devetdeseta zadnje obdobje, ko je bila popularna glasba neposredno vezana na mrakobnost, ki jo je tudi naslavljala. Ker je odraščal v tem času, je bila to glasba, ki ga je oblikovala že kot otroka, kasneje pa je te glasbene sloge bolje spoznal in jih pričel razumeti s širše perspektive. Zvoke edinstvenega kontrasta sintovskih melodičnih ambientov in grmečih bobnov je začel izdajati pod imenom Prurient. Pod tem imenom se je uveljavil predvsem na področju noisa s samosvojim in brezkompromisnim izrazom. Noise opisuje kot svobodo raziskovanja svojih osebnih obsesij, povsem izven žanrskih okvirov in zahtev publike.

V nekaj manj kot dvajsetih letih ustvarjanja je izdal cel kup albumov, ob koncu prejšnjega desetletja pa je pričel za različne projekte uporabljati psevdonime, npr. Exploring Jezebel, Tortured Hooker, ki jih je nasledil s triado projektov Rainforest Spiritual Enslavement, Cosmic Church in Vatican Shadow. Sodeloval je tudi v dvojcu Ash Pool, pri skupini Cold Cave itd.

Njegovo glasbo bi lahko uvrstili v kategorijo harsh noisa in outsiderskega techna. Sam ne vidi potrebe po predalčkanju elektronske glasbe v podžanre. Avtorjev distorizirani in srhljivi vokal ter mračni elektronski slog sta mu z odstopanjem od komerciale pomagala na daljši poti do prepoznavnosti in sprejemanja tudi s strani glasbene industrije.

Prve izdaje Vatican Shadow so med letoma 2010 in 2012 izhajale v izjemno omejenih nakladah na kasetah, pa tudi njegovi živi nastopi bazirajo na miksanju s kaset. V primerjavi z njegovimi prejšnjimi projekti je pri tem prisotnega manj treska, brnenja in bičanja ter več meditativne opojnosti. Nekateri elementi spominjajo na techno avtorje kot sta F.U.S.E. in Sandwell District. Glede na tematike in načine izražanja bi avtorja lahko primerjali s kontroverznim britanskim mojstrom eksperimentalne elektronike Muslimgauzom. Muslimgauze je za Fernowa v resnici vir inspiracije, saj si umetnika delita zaskrbljenost zaradi konfliktov v muslimanskem svetu, kar neposredno vključujeta v svoj glasbeni izraz z izbiranjem ekspresivnih sredstev, ki povzročajo občutke napetosti in tesnobe. Projekt Vatican Shadow se je pojavil po Dominickovi turneji s synthpop in darkwave zasedbo Cold Cave ter sceno šokiral s skladbami, kot sta FBI God ter Church of All Images. Temu je sledilo še sodelovanje z njujorškim techno virtuozom Functionom.

Koncert Live in the Boiler Room je homogena glasbena konstrukcija, sestavljena iz sekvenc, od katerih nekatere zvenijo bolj plesno, spet druge mrakobno in težko. Vmes se prikradejo sakralno obarvani zvoki in poživljajoči, na violinske aranžmaje asociirajoči vstavki, ki nekoliko popestrijo industrijsko zvenečo podlago. Minimalistično uporabljeni vokali so ekstremno izrazni in sporočilno nabiti, skladbe se brez presledkov lepo prelivajo ena v drugo ter gradijo umetelno, pripovedno pestro konstrukcijo.

Odmevajoče ritem mašine stopnjujejo tempo z drsajočim, razvlečenim sintetizatorskim beatom in čez nekoliko hladne glasbene mešanice napletajo kontrastno tančico hipnotične melodike. Napeti mrakobni zveni nižjih frekvenc opominjajo na vselej pretečo nevarnost in nečistočo funkcioniranja sodobne družbe, hkrati pa - kot lahko sklepamo že iz imena samega - izpostavljajo konkretne probleme. Vatican Shadow se ukvarja z vojno proti terorizmu in družbo opozarja na pogosto spregledano problematiko destruktivnih sil ideologije, v tem primeru Rimokatoliške cerkve. Propelerski zvoki, podkrepljeni s hitrimi in fluidnimi bobenskimi podlagami, povezujejo posamezne sekvence. To deluje izredno zanimivo v kontekstu z družbeno kritičnostjo, ki jo projekt vidno izžareva. Pri Vatican Shadow gre za celostni performans, v ozadju se namreč prikazujejo grafične vizualizacije in različni teksti, ki doprinašajo k razumevanju celotnega koncepta.

Različni ritmi in zunanji, vesoljsko zveneči sintovski dodatki celotni koncert zaokrožujejo v umetelno muzikalno kačo. Zaradi tega bi lahko pomislili tudi, da gre za en sam, izredno dolg in razvlečen komad.

Nastopi pod imenom Prurient so znani po poudarku na vizualizacijah, medtem ko je Vatican Shadow s svojo napadalno provokativnostjo pravo nasprotje. Stil nastopanja se spreminja glede na tematiko, s katero se ukvarjajo Fernowi projekti. Vatican Shadow cilja na to, da bi svojemu občinstvu odprl oči in pri njem dosegel neki odziv, reakcijo. Avtor z divjimi poskusi razbitja meje med občinstvom in performerjem pogosto posega po ekstremih in šokira. Njegov cilj je pri občinstvu povzročiti čustveno reakcijo, ki bi bila več kot zgolj odziv na glasbo. Njegova politična naravnanost je pogosto izražena dvoumno, nedvomno pa brez olepšav odraža nesmiselnost določenih plati našega časa.