Slovenska filharmonija, 9. - 15. 10. 2013

Včeraj se je v Slovenski Filharmoniji zaključila že petnajsta jubilejna edicija mednarodnega festivala Slowind, ki je bil letos posvečen glasbi Vinka Globokarja. V skoraj teden dni dolgem programu, ki je poleg večernih koncertov ponujal tudi delavnice in zanimive pred-koncertne pogovore s skladatelji in drugimi glasbenimi akterji samega festivala, smo bili priča za slovenske razmere nadpovprečnim izvedbam sodobnih glasbenih kompozicij. Izbor programa, ki ga je oblikoval Vinko Globokar, je z zanj značilnim neposrednim izrazom, slovenski prostor resnejše glasbe, dodobra prepihal z drznimi in provokativnimi izvedbami, ki bodo, upamo, pustile trajnejše posledice v zatohlem prostoru slovenske akademske glasbe.

Navkljub nekoliko ironičnemu podtonu festivala, ki z ene strani obeležuje skoraj okroglo 79-letnico rojstva velikana sodobne glasbe Vinka Globokarja, po drugi pa s podnaslovom festivala,  prevzetem iz naslova ene od Globokarjevih kompozicij „Prodajanje vetra“, ki najbrž namiguje na ostalo festivalsko ponudbo v podalpski deželi, je organizatorjem uspel občuten napredek. Najprej gre pohvaliti drznost in izredno dinamičnost šestdnevnega koncertnega programa. Ta je z ene strani ponudil kar nekaj svetovnih premiernih izvedb, med katere spada precej v Sloveniji prvič izvedenih Globokarjevih del, ki so nastajala v zadnjih 30 letih. Svoj prostor so poleg izvedbe velikanov avantgardne glasbe, kot so denimo; Kagel, Berio in Stockhausen, dobili tudi mlajši slovenski skladatelji. Pohvale vredna nota festivala, ki skozi leta potrpežljivo ne samo vzgaja za sodobno glasbo odprto publiko, katere sad so bili letos tudi izredno dobro obiskani koncerti, ampak tudi ponuja izvedbeni prostor in s tem občutno pripomore k razpoznavnosti slovenskih mladih ustvarjalcev na Slovenskem in mednarodnem prizorišču.

Če preletimo obsežen program festivala, ki bi si vsekakor zaslužil tudi bolj poglobljeno refleksijo posameznih izvedb, in izpostavimo nam pomembnejše festivalske trenutke, bi vsekakor začeli s petkovo izvedbo Globokarjevega dela „Ausstrahlungen“ (Izžarevanja) za solista in 12 izvajalcev iz leta 1972. Pomembno delo, ki je šele s pričujočim festivalom dobilo svoj odrski prostor na domači grudi, nam je skozi zabaven, a hkrati premišljen glasbeni jezik, posredovalo sicer pogosto temo Globokarjevih del, in sicer razmerje med solistom in orkestrom. Bili smo torej priča težavnemu sporazumevanju na eni strani solista, ki je sprva v vzvišeni, za solista značilni maniri hotel narekovati potek skladbe preostalemu orkestru, a se je ta do njega obnašal precej brezbrižno. Polagoma je solist, vloga je pripadala odličnemu Mateju Šarcu na oboi, spoznal da mora svojo vzvišenost spustiti na raven ostalih ali če povzamemo pogosto uporabljene besedo v Globokarjevi terminologiji  „toleranco“ in preko dialoga z ostalimi, priti do „harmoničnosti“ znotraj celotnega glasbenega korpusa, ki je na koncu le zaigral homogeno.

Izreden učinek je prinesel celotni sobotni program, ki je podobno kot ostali večeri nosil naslov Varietè. Čeprav se je večer začel  nekoliko temačno s svetovno premiero domače mlade skladateljice Bojane šaljić Podešva, ki se je predstavila z ambicioznim delom „Bioritem spomina“, ki je nastal v letošnjem letu v Elektroakustričnemu studiju Akademije umetnosti v Berlinu. Delo, ki združuje pihalni kvintet, živo elektroniko in video projekcijo odseva Bojanin pogled na individualne in kolektivne življenjske cikle, ki jih Berlin kot mesto skozi zgodovino vedno znova narekuje. Sledila je izvedba Globokarjevega dela „Par une forèt de symboles“ (Skozi gozd simbolov), za šest glasbenikov ab libitum. Delo je preko izredne izvedbe francoskega „Ensemble Aleph“, ki nas je skozi celoten festival presenečal z izrednimi, tako skupinskimi kot solističnimi izvedbami posameznih glasbenikov, uprizoril pravo glasbeno humoresko, kjer smo preko zvočnih in performativnih glasbenih praks, simbolično uvideli gosto mrežo sodobnih glasbenih nasprotij. Kulminacija večera je pripadala delu „Varietè“ Mauricia Kagla, zopet v izvedbi francoskega ansambla in spektakularnega žonglerja Jeromea Thomasa. Delo, ki v sebi združuje glasbo in performativni akt, v tem primeru žonglerja, se sprašuje o medsebojnem ali bolje, o neodvisnosti obeh komponent dela. Tako se je glasba nekako odvijala po strogo začrtanih partiturah, medtem ko je žongler prostodušno in otročje igrivo sledil ali ne glasbi, ki je poleg njega nastajala na odru.

Ena boljših izvedb je vsekakor pripadla nemškemu tolkalskemu „Ensemble S“, ki je v ponedeljek tudi s pomočjo Slovenskega tolkalnega projekta in same publike uprizoril Globokarjevo delo „Tribadabat extensif sur rhytme phantome“ (Ekstenzivni tribadabum v fantomskem ritmu). Priča smo bili intrigantni igri, ki jo je ustvaril „fantomski ritem“, namenjen samo ušesom četverice na odru, ki je preko nadgradnje ritmičnih fraz in s pomočjo prostorske postavitve ostalih tolkalcev Slovenskega tolkalskega projekta ustvarila tudi s pomočjo publike kompleksno ritmično zgodbo. Vsekakor omembe vredna je bila tudi izvedba Globokarjevega dela „L'Idole“ iz leta 2012, ki je na odru zaposlovala prej omenjeni tolkalski ansambel in izreden dekliški zbor iz Hannovra. Osebno nas je presenetila tudi izvedba Luke Juharta na akordeonu Globokarjevega dela „Dialog über Luft“, ki je razkrila izredne izvajalske tehnike omenjenega glasbenika.

Če na koncu omenimo še včerajšnje izvedbe, dobro vedoč da smo marsikatero izvedbo zaradi časovne omejenosti pričujočega prispevka izpustili, bi vsekakor izpostavili čutno kompozicijo „Grajska“ slovenske skladateljice Larise Vrhunc, napisano letos za komorni ansambel. Poleg vedno všečnih Berio-jevih izvedb „Folk Songs“, se nas je vseh najbrž najbolj dotaknila izvedba zadnjega koncerta sveže napisanega Globokarjevega dela „Kaleidoskop im nebel“ (Kalejdoskop v megli). Delo za šestnajst glasbenikov, poleg ansabla Slowind so oder zavzeli še prej omenjeni francoski  Ensemble Aleph in nemški Ensemble S, ki so nam ponudili tipično Globokarjevo delo. To se je zaključilo s ciklično improvizacijo, ki jo je na samem kraju zaključil sam Vinko s pomočjo svoje pozavne. Z njegovo značilno golo in neposredno izraznostjo je vse do zadnjih atomov moči dokončno razpihal dvorano Marjana Kozine in dodobra prezračil naša ušesa.

Skratka vse čestitke kolektivu Slowind za izredne in cenovno zelo  dostopne večere sodobne glasbe, s katerimi upam, da bodo vplivali na ostalo slovensko ponudbo tovrstnih koncertov, saj je publika tovrstnih glasbenih vsebin željna oziroma, če si sposodimo metaforo „Prodajanja vetra“, že precej naveličana tradicionalnega serviranja zatohlega vetra s strani vodilnih, za to zadolženih inštitucij v državi.