Zadnja letošnja Defonija, serialka, ki med novinarji očitno ne žanje preveč zanimanja, je na pretekli četrtkov večer nadaljevala občasni format z dvojnim nastopom. Kot se za defonično formo spodobi, se v tej dvojnosti ne trudi iskati rdeče niti. V drugem delu se je tako na odru zbrala italijansko-slovenska naveza Kača, sraka in lev kvintet, ki je s povsem drugačno zasnovo in v trio inačici isti oder zasedla na začetku svojega delovanja kako desetletje nazaj.

Večer je uvedla Tea Vidmar, ki je na domači impro sceni brez posebnega izpostavljanja prisotna že več let. Kot eno od mentoric za vokalni izraz sama omenja bolj izpostavljeno Ireno Tomažin, uradni opisi njene dejavnosti pa za primere nastopov v živo poudarja pogosto rabo gledaliških in vizualnih elementov. Ti, vsaj tokrat, niso bili prisotni eksplicitno, kot tujek ali dodatek izvajanim vokalnim tehnikam ali eksperimentu, pač pa so na subtilnejši način prežemali celoten nastop. Tu se Tea na primer jasno loči od zatikajočega se izmikanja pomenjenju, kakršnega pogosto uprizarja omenjena Tomažin, in se močneje nagiba k gestikulirani pripovednosti in humorju, kot je ob nekem preteklem nastopu ugotavljala tudi ereševska recenzentka.

Tako nam Tea Vidmar na primer ob uprizorjeni nezmožnosti nekaj sporočiti v samem začetku nastopa vendarle pove, da je prišla, med tako imenovanimi zvočili pa se plišasta igračka zagotovo ne znajde v vlogi zvočnega vira. Nastop se je odvil karseda preprosto, dinamika je bolj kot Teini fizični prisotnosti pripadla minimalnim gestikulacijam v aluzijah na prisotne zgodbe. Kot dodaten dramski moment bi lahko prištevali še vokalistkino igrivo pojavo, ki praviloma ne razkrije zamišljene ločnice med avtentičnim doživljanjem in uprizarjanjem ozadnjih pripovedi, kar kljub minimalnosti njenemu nastopu vlije še značaj napetosti in pričakovanja. Stalno nakazovanje skoraj nikoli ubesedenih pripovedi pa nenazadnje prispeva tudi k boljši koncentraciji publike, ki se je četrtkovi izvedbi zlahka popolnoma prepustila.

Bobnar Marko Lasič, ki se je takrat triu Kača, sraka in lev pridružil ob njegovi širitvi v kvintet, je pred dnevi za Radio Študent podrobneje opisal program tokratnega koncerta, ki ga je zassedba odigrala v enem kosu in v obliki suite oziroma izmenjujočih se komponiranih in improviziranih delov. Unisono suita, delo kontrabasista Giovannija Maierja, ima dovolj ohlapno določeno strukturo, v kateri se improvizirani in komponirani deli povežejo ter prelivajo, prej kot da bi jih glasbeniki nizali v diskretno sosledje. Ob tem je dinamika prepuščena precej ležerni kompoziciji, drugje pa v ospredje stopijo razmerja med člani zasedbe, kar je nenazadnje napovedal že uvodni del koncerta. Ta bi lahko bil aluzija na ime začetke zasedbe, člani izvornega tria so nas namreč opominjali na zvoke naravnega okolja in živali, a so se ti zvoki nato kmalu porazgubili znotraj izraza celotne zasedbe in opustili jasne identitete. V prvem delu nastopa so prednjačile različne delne kombinacije med posameznimi člani, dvogovore in različna barvanja pa so prekinjali daljši kosi skupinskega igranja, ki jih je poganjal na ritem sekciji sloneč lahkoten swing. Kljub tovrstni dinamiki pa zasedba, ki se je skupinsko bolj razigrala šele nekje v drugi polovici koncerta, v taki zastavitvi ni ubrala zares jasnega loka in celota se iz različnih preizkušanj zmožnosti komunikacije med člani ni docela razpletla.