Channel Zero, 6. 10. 2012

Ta vikend se je v Channel Zero na Metelkovi odvil svojevrsten glasbeni dogodek, imenovan 24 Hour Party People. Ideja je preprosta. V štiriindvajsetih urah predstaviti ravno toliko, torej štiriindvajset bendov, ki si bodo oder delili eden za drugim, in to nepretrgoma. S tem se na enem mestu in v enem dnevu predstavi zgoščen vpogled v slovensko glasbeno sceno. Razpon nastopajočih bendov se je tako razprostiral od pri publiki dobro usidranih zasedb pa do skupin, ki šele začenjajo svojo glasbeno pot. Za nekatere je to bila tudi priložnost za prvi koncertni nastop. Ob tem vpogledu v  dogajanje domače glasbene scene pa je tudi sama odbitost in unikatnost izvedbe privabljala občinstvo na dolgo in naporno celodnevno zabavo.

Pri tem pa bi bilo smotrno omeniti, da sta se pri nas že odvila dva podobna koncertna dogodka. Prvi preboj z neuničljivo, hedonistično, štiriindvajset urno rock'n'roll veselico se je zgodil v devetdesetih letih, ko je še deloval Bunker, koncertno klubski špajzel. Drugič pa se je štiriindvajseturni dogodek odvil leta 2005 v Media parku. Poleg nastopajočih skupin je bilo moč slišati še DJ program, v sosednji sobi pa so se predvajali video posnetki, dokumentarni filmi in koncertni nastopi pomembnejših glasbenih zasedb. Ob tem je bil dogodek v Media parku posvečen tudi spominu na preminulega radijskega DJ-a Johna Peela.

24 Hour Party People, ki se je odvil ta vikend, se torej idejno navezuje na koncertna dogodka, ki sta se odvila v preteklosti, ju pa tudi presega, namreč v tem, da je tokrat prvič nastopilo štiriindvajset skupin. Ob tem pa je treba omeniti, da je ves čas koncert potekal tekoče in nemoteno, bendi so na oder prihajali točno ob polni uri, s čimer je potrebno pohvaliti organizatorje, tako Specialko kot Channel Zero.

Kot rečeno, so bile med nastopajočimi tako dobro poznane skupine kot tudi tiste novejše, ki se še prebijajo na domačo glasbeno sceno. Kot prva nastopajoča je na oder prišla zasedba, ki publiko spremlja že nekje od srednješolskih let, Srečna Mladina. Instrumentalno vokalna zasedba, ki rockersko ozračje križa z instrumentalno kitarskimi izleti, močno basovsko podlago, razgibano in tudi zafrkljivo izraznostjo, je začela s celodnevno koncertno predstavo. Ob tem pa smo se lahko upravičeno ustrašili, saj so kljub čvrstemu zvoku nastop omehčali s preveliko ležernostjo in spominjanjem na pretekle čase. Kljub na trenutke osladni nostalgiji so ponudili ritmično razgiban zvok, ojačan z raziskujočimi kitarskimi toni.

Stvari so obrnili na glavo in postavili na svoje mesto XAXAXA, drugi nastopajoči bend, ki sicer prihaja iz Makedonije. A ker izdaja plošče pri založbi Moonlee Records, ki je vplivna tako doma kot po področju bivše Jugoslavije, so se očitno uvrstili med nastopajoče zasedbe. Pri tem pa so XAXAXA ravno zaokrožili svojo koncertno turnejo. V sklopu te turneje smo jih v Ljubljani lahko videli v Klubu Gromka in tako kot tam, so tudi tokrat odigrali v svojem značilnem slogu. Torej brez  kakršnekoli besedne komunikacije s publiko je skupina oddrvela skozi kratek dvajsetminutni, a energično nasičen nastop. Praktično brez prekinitve so si pesmi sledile ena za drugo in s tem so XAXAXA ustvarili močno glasbeno zmes, znotraj katere je bilo slišati močna zvočna valovanja. Po eni strani spevni, a po drugi organsko surovi, so XAXAXA ustvarili povezan zvočni šus, ki se je tekom nastopa jačal in v zgoščenih momentih razgibaval publiko pod odrom.

Pod odrom se je razpoloženje po dveh nastopih razživelo in tako so Trus!, letošnji klubski maratonci, imeli priložnost, da svoj prvi koncertni nastop odigrajo pred razigrano in dobro razpoloženo publiko. Trus! Se gibljejo v okolju trash popa, punka in rockovskih prvin. Pri tem pa se naslanjajo na minimalistično izraznost, kjer je manj lahko več, če je to poudarjeno z dovolj močno osebnostjo in izrazno močjo. Kljub svoji koncertni mladosti so se Trus! pokazali kot zasedba, ki osnovne prvine predstavi na svež in odrsko dinamičen način.

Naslednja sta na oder oziroma bolje rečeno pod njega prišla It's Everyone Else, hrupna sinth-pank zasedba, ki prihaja iz prekmurskih ravnic. Sicer bivša klubska maratonca se s svojo brezkompromisno odrsko držo razlikujeta od zasedb, ki med svoj inštrumentarij poleg kitarskih inštrumentov vključujejo še sintetizatorje in elektronsko ritmično mašinerijo. Zgolj z elektroniko oborožena sta It's Everyone Else, kot je v njuni navadi, postregla z energičnim, hrupnim in  emovsko podivjanim nastopom. Kljub temu, da je njuna glasba polna nasnetih ritemskih matric, je nastop deloval izredno živo, predvsem zaradi neposredne in surove izvedbe. Med nastopom sta nenehno silila v publiko in s tem vzpostavila povezavo med seboj in občinstvom. Njun brezkompromisen, surov in minimalističen nastop je ponovno predstavil It's Everyone Else kot svojevrstno ekspresivno zasedbo.

Še eni bivši klubski maratonci so sledili na odru, in sicer Ludovik Material, ljubljansko prekmurska glasbena naveza. Bend se nahaja nekje med rockerskim in elektro zvočnim poljem. Rockerske prvine se mešajo z bolj plesno diskoidnimi vplivi, ki jih potencira še ščepec seksualnosti. Križanje rockerske in elektronske estetike že dolgo ni posebna novost, pri tem pa se lahko postavlja vprašanje, kako uspešno uspe skupini združiti oba glasbena svetova. Še posebej ob dejstvu, da gre za popularne prijeme, kjer poslušalec hitro izgubi orientacijo med mnogimi plesno pankovskimi skupinami. Ludovik Material imajo svoj zvočno odrski potencial, ki pa so ga, vsaj zdi se tako, izkoristili le deloma. Če je na začetku privlačila njihova seksualnost, se sedaj lahko že malenkost preveč oklepajo  odrske podobe, ki se jo je publika že navadila. Zvočno ponujajo možnost preigravanja, a se drznost v glasbi včasih raje zadovolji z že slišanimi glasbenimi dialogi med kitarskimi in okrašenimi zvoki elektronike. Tako namesto drznosti dobimo zvoke, ki smo jih že navajeni. Namesto zgoščenega nastopa tako ujamemo sicer nekaj močnejših zvočnih trenutkov, med sicer ne preveč izstopajočim nastopom.

Ponoven spoj organskih zvokov z elektronskimi vplivi ponujajo Ewok, mlada zasedba, ki pa jo sestavljajo že znani akterji domače glasbene scene. Tako na klaviaturah slišimo Miho Šajino, sicer člana zasedbe Moveknowledgement, za mikrofonom pa stoji  Milan Jerkić, ki ga poznamo iz zasedbe Intimn Frizurn. Ewok sestavlja še bobnar Luka Kuhar. Trojica se giba v medžanrskem, žurersko  pozitivističnem okolju, ki  v izraznost vključuje  naspidirano elektronsko plesnost, preko katere repa Milan Jerkić. Mlada zasedba, prvič se je občinstvu predstavila na Kapa Festivalu letošnjega maja, je ponovno poskrbela za prepričljiv nastop s svojo žurersko samosvojostjo.

Po tem nastopu je recenzenta premagala utrujenost in je za trenutek priznal kondicijsko premoč nad neuničljivo koncertno predstavo. Naslednji dan je v zatemnjene prostore Channel Zera vstopil ravno, ko je Karlovčec Drašler trio  končeval s svojim svobodnjaško jazzovskim nastopom, a vseeno prepihal njegova utrujena ušesa. Ob tem je skušal izvedeti, kaj se je dogajalo še zjutraj in dopoldne, a zanesljivih odgovorov ni uspel pridobiti. Odsotni in zamegljeni pogledi izza sončnih očal, ki so ponujali vsaj malo zavetja pred presvetlim soncem,  so ponujali premalo verodostojnosti nad spominom pretekle noči. Zdi se, da so ti dogodki izgubljeni nekje med zidovi Channel Zera. A kljub temu je bilo slišati, da so Nevem Nevem pošteno razturali in pod strop dvignili razposajeno publiko, dokler je niso za dobro jutro prerešetali hardkoraški Human Host Body. Za njimi so nastopali še Veteran kozmosa, sledili so jim Sweet Sorrow, bend, ki že šestnajst let drgne metalske strune, za njimi pa so kitarsko tradicijo nastopajočih nadaljevali Y, bend, ki se nahaja med progresivno instrumentalnostjo in ambientalnostjo, začinjeno s psihedeličnimi vzorci. Oder sta kasneje zasedla še Hexenbrutal, akustično elektronski hrupni dvojec, sledili pa so jima jugo pank bend Žižka Hlače, katerega člani so sodelavci Radia Študent. Raperske vode pa je s svojim prevencem ovce na balkonu predstavljal Toxsick.

Ko je bilo zunaj še vedno preveč svetlo, so na oder prišli Napravi mi dete, oziroma NMD, katerih pojava je na domačo glasbeno sceno prinesla nekaj več svetle svežine. Z besedili, odpetimi v srbohrvaščini, lahko sicer spomnijo na zasedbe bivše juge, a s svojim bizarnim synth trash popom ustvarjajo lasten avtorski pečat. Zasedbo, ki jo sestavlja ritmično uigrana zasedba, dopolnjujeta še dve enakovredni vokalistki, ki tudi z odrskim teatrom potencirata izraznost zasedbe. Napravi mi dete predstavljajo glasbeno samosvojost, ki je sveža, obenem pa tudi simpatično domača. Absurdnost, pomešana s pop kičem, ponuja sarkastično zabavo, obenem pa vzpostavlja pristen stik s publiko. Ob humornem nastopu bi si želeli še več glasbene neposrednosti, saj smo včasih dobili občutek, da skupina kljub teatralnosti po zvočni plati deluje malenkost preveč zadržano.

Vibesonic Jam so predstavili resda uigrano kitarsko preigravanje, a ni bilo slišati nekega avtorskega preboja, kjer bi kitare prestopile meje igranja raznolikih rockerskih fraz. Sicer igrano z občutkom, a s premajhno mero samosvoje izraznosti. Drugačno podobo pa so pripravili Nikki Louder. Kamniški trio krasi občutek za nadgrajevanje svojega zvoka, čeprav ga istočasno skušajo zmaličiti in uničiti. Pri Nikki Louder gre za bend, ki ga je potrebno videti v živo, saj šele skozi živi nastop dosežejo potencial, ki ga premorejo, ob tem pa so brezkompromisni v svoji zvočni surovosti. Zvočno močan nastop je vzdržal ravno zaradi njihove brezkompromisne kitarsko hrupne drže, ob tem pa je videti, da črpajo iz medsebojnega navdiha. Kljub temu, da njihovo igranje temelji tudi na izražanju energije, ki se v nekem trenutku ustvari med njimi, je nastop Nikki Louder zvenel povezano in nasičeno s kitarsko hrupnostjo.

24 Hour Party People je ostajal v močnejšem kitarskem okolju z zasedbo theLIFT in njihovo stonersko izraznostjo in psihedeličnim izrazom. Sledil pa jim je kantavtor Narat.

V večernih urah so na oder stopili Spock Studios, ki so svojo glasbeno izraznost razširili z vizualnimi učinki. Zasedba rockersko izrazje združuje z elektroniko, pri tem pa se je pokazala težava, ki jo je bilo moč začutiti tako ob Spock Studios kot kasneje pri nastopu Karmakoma. Tovrstne zasedbe, ki združujejo rockovsko izraznost z elektronskimi zvoki in podajanjem ritma, so pokazale eno skupno točko, ki je pomenila predvsem bledo izraznost. Oba benda sta se nekako ujela v monotono podajanje glasbe, ki se preveč naslanja na elektronske zvoke, s katerimi pa ne manipulirajo v neki opazni obliki. Ti elektronski nastavki se sicer pri posameznih pesmih spreminjajo, a zaradi premalo manipuliranja z njimi postajajo med seboj enaki. Inštrumenti, kot sta kitara ali bas, pa se večinoma zgolj prilagajajo tej elektronski zvočni podlagi. Tako smo pri obeh skupinah bili deležni dokaj monotonega nastopa, ki ni postregel z nekimi posebnimi vrhunci ali zvočnimi valovanji.

Sproščen nastop, a hkrati tudi pankovsko razgiban so ponudili Dance Mamblita, bend, ki ga je vedno znova prijetno poslušati, predvsem zaradi njihove gibljivosti. Poleg ritma ponujajo zadosti prostora za nežne prehode med basovskim pleteničenjem, obenem pa ohranjajo prijetno pankovsko lahkotnost. Dance Mamblita so bili na odru sproščeni in so uigrano odpeljali svoj nastop.

Kot zadnji pa so na oder prišli Moveknowledgement, bend, ki je domači publiki poznan predvsem po svoji ritmični nasičenosti, križanju kitarske glasbe z elektroniko v bogato zvočno zmes, znotraj katere se razpištoli energičen N'toko.  Svoj kratek nastop so zapakirali v  zvočno podobo, katere nasičenost se je stopnjevala tekom koncerta. Začeli so s pesmijo Breed on Nirvane, ki so jo priredili za nastop ob obletnici izdaje plošče Nevermind. Moveknowledgement so se izkazali kot odličen zaključen bend te štiriindvajseturne norišnice, saj so pošteno razgibali celotno publiko Channel Zera, ki se je na koncu ponovno napolnil. Njihovo združevanje in preigravanje inštrumentov je bilo kompaktno tesno, znotraj tega pa je bilo zadosti prostora za razno elektronsko manipuliranje. Ob tem so ponujali gibljivo podobo in delovali tudi nadvse sproščeno.

Z nastopom Moveknowledgement se je tudi zaključil koncert 24 Hour Party People, ki je ponudil hiter vpogled v trenutno aktualno domačo glasbeno sceno. Ta je pokazala svoj raznolik glasbeni izraz in kljub temu, da širša publika zapostavlja dogajanje na domačih glasbenih tleh, je festival, ki je potekal ta vikend, pokazal na mnogoterost domačih skupin. Te so se raztezale od kitarskih zvokov, elektronike, kantavtorstva, vse do svobodnjaškega jazza. S tem se je pokazala široka in pisana izbira bendov, ki trenutno delujejo pri nas. Pri tem pa še enkrat spomnimo na dobro organizacijo samosvojega koncertnega dogodka.