11. – 15. 10. 2016; Vierte Welt, HAU Hebbel am Ufer & OHM, Berlin

Festival 3HD se je letos med enajstim in petnajstim oktobrom v svoji komaj drugi ediciji odvijal po različnih prizoriščih v Berlinu. V nekakšnem inovativnem prepletu galerijske, konferenčne in koncertne logike je predstavil predvsem novejše tokove robnih klubskih glasb in intermedijskih umetniških del ter se pri tem loteval različnih perečih vprašanj, s katerimi se pogosto ukvarjajo tudi sami avtorji. Ti se povečini, sicer ponekod bolj in drugje manj eksplicitno ter vsak na svoj način, ukvarjajo s sodobnostjo in njenimi perečimi simptomi, ki jih tako in drugače tematizirajo v svoji glasbi ter jih v zadnjem času pravzaprav skoraj silijo k nekakšni politični opredelitivi. Festival, sicer zapolnjen s svežimi in raznolikimi pristopi, se skozi njih torej skuša aktivno ukvarjati z aktualnimi – tako političnimi kot družbenimi - problematikami, ki jih skuša obravnavati iz analitične distance in tako priti do nekakšnih zaključkov glede sodobnega, dodobra omreženega subjekta. Prav tako skuša priti do njegovega odnosa do medijev ter socialnih omrežij, do njegovega spopadanja z ustaljenimi družbenimi koncepcijami ter do njegove vloge v širšem planu sociopolitičnih ideoloških tokov. 

V tem duhu sta bila predvsem sredin in sobotni klubski večer v klubu Ohm kontekstualizirana s pomočjo popoldanskih predavanj in okroglih miz, na katerih so med drugimi sodelovali tudi pozneje nastopajoči. Ti so tako svoje nastope subtilno opremili denimo z razmišljanjem o možnostih in vlogi protesta skozi glasbo ter obenem o neizogibni bojazni komodifikacije protesta. V praksi sicer pogosto nekoliko nepovezane in posledično neplodovite debate se kljub temu zdijo zanimiv ter inovativen poskus obogatitve tako neposredne kot obče klubske izkušnje, in posledično se zdi, da ima tovrstna festivalska logika še veliko potenciala.

Med vsemi temi izstopajočimi, nekonvencionalnimi klubskimi nastopi je verjetno daleč najbolj izstopal japonski producent Foodman, katerega sredin set je prihajajočo postklubskost prignal do njenega ekstrema. Okoli poldruge zjutraj, ko je bilo sicer lepo zapolnjeno plesišče v Ohmu že dodobra razgreto, je Foodman dotedanje vzdušje odrezavo prekinil s svojim prepletom detajliranih lo-fi zvokov. Zdelo se je, da je svoje sicer kohezivnejše komade nekako seciral, se igral z odnosi med posamičnimi deli komada ali posamičnimi elementi nekega ritmičnega vzorca in tako dokaj dobesedno dekonstruiral lasten performans ter morda obenem karikiral občo dekonstrukcijo performansa. 

Pogosto pravzaprav zares komično kontraintuitivni tako ritmični kot melodični preskoki so se igrali s pričakovanji publike in našo navado iskanja vzorcev ter z njimi povezanega gruva, ki se je po svoji vzpostavitvi ponavadi tudi hitro tudi sesul sam vase. Na neki točki se je nato postopoma začel brzdati in iz sprva navidez popolnoma neskladnih zvokov počasi skonstruiral kompleksno celoto, ki se je dolgo izogibala očitni kohezivnosti, se ji nato končno vdala, nato znotraj nje živahno eksperimentirala ter se po nekakšnem vrhuncu tako ustvarjene kohezivne strukture odrezavo končala in bila hitro zamenjana s pustim lo-fi sintovskim zvokom. Ob njem in iz njega izpeljanih minimalističnih dromljanjih smo imeli nato čas razmišljati o kritični opredelitvi do tovrstnega ekstrema postklubskosti, o tem, zakaj in kako je opravičljiv ali sploh potreben, ter o morebitni poanti, ki jo Foodman na ta način želi posredovati. 

Hitro se tako vprašamo, kako za tovrstno glasbo postaviti kriterije ter obenem še, zakaj kakršnekoli kriterije sploh potrebujemo. Ob nejasnosti odgovorov na dotična vprašanja se je na točkah zdelo, kot da se je Foodman uspel prikopati do nekakšnega konteksta, znotraj katerega se v svojem nastopu enostavno ne more zmotiti oziroma znotraj katerega bi njegove morebitne napake delovale kot le še ene v vrsti namenoma izrazito kontraintuitivnih odločitev. V njegovem primeru tovrstna glasba pravzaprav lahko hitro deluje kot plehka karikatura sicer zares inovativne in potencialno plodovite klubske paradigme, a če ne drugega, Foodman z njo uspešno odpira vprašanja ter se morda celo skuša vpostavljati kot ikona ekstremističnega klubskega futurizma. Kot glasnik vseh še neraziskanih možnosti tega, kaj klub lahko pomeni in kaj se v njem lahko dogaja, ter nas s tem usmerja proti njegovemu karikiranemu koncu.

Večerni del festivala je poleg kluba Ohm, kjer so med drugimi nastopili tudi DJ NJ Drone, DJ Paypal in Hiele, dva večera potekal tudi v gledališki dvorani HAU2. V petek in soboto se je tam zvrstilo deset performansov, ki jih lahko razumemo kot praktično manifestacijo politično angažirane in družbeno subverzivne vizije festivala. Ta je bila v osnovi reprezentirana z izbiro nastopajočih, pretežno ženskih izvajalk, katerih prevladujoč aktivizem se je na različne načine kazal tudi v njihovih nastopih: najočitneje sta, na primer, Easter svoj nastop s predvajanjem govora ob njegovem začetku posvetila v podporo Abortion support networku, organizaciji, ki pomaga ženskam, ki si ne morejo privoščiti splava. Nastopi so bili v ne ravno klasično koncertno okolje postavljeni med drugim tudi zato, ker fokus ni bil le na poslušanju glasbe: nastop producentke in vokalistke Aishe Devi, za katero je dobro znano, da svojo glasbo vidi kot protest, je bil pospremljen z zelo zanimivimi 3D vizualijami, bolj ambientalno glasbo producenta Soda Plains pa je spremljal tudi plesalec. 

Kljub temu, da je glavnina vseeno temeljila na glasbi, je bila izbira dvorane, v kateri obiskovalci sedijo, dobra odločitev organizatorjev in je pripomogla k boljšemu doživetju in užitju nastopov. Večkrat je namreč šlo za nastope, ki so zavzemali formo nekakšnih eksperimentalnih glasbenih kolažev. Inga Copeland oziroma Lolina, ena od najzanimivejših akterk dveh večerov, je denimo svoje petje v živo kombinirala s terenskimi posnetki, raznoraznimi izseki vokalov in različnimi, bolj melodičnimi vložki. Tudi Kara-Lis Coverdale je dala občutek, da je v živo eksperimentirala s široko paleto različnih zvokov, od ambientalnih pa skoraj do beatov, v katere pa ni noben nastop zares zašel. Še najbolj nojzerski je bil nastop AGF, ki je v svoj nastop na specifičen način vključila tudi občinstvo in ga na neki točki ob prižganih lučeh nagovorila ter spodbudila, naj vedno glasneje ustvarja kakršen koli zvok hoče. Še posebej zaradi specifike prostora in pozicije je vse to izpadlo kot komunikacija med dvema enakovrednima sogovornikoma in morda tako poslalo kakšno sporočilo o pomembnosti kulturnega in političnega dialoga.

Festival tako predstavlja pomemben prostor za nekatera opaznejša imena nišnih glasbenih polj ter jih želi osmišljati z informiranim diskurzom o prihodnosti v relaciji do sedanjosti. Podnaslov festivala se temu primerno glasi There Is Nothing Left But The Future?, s čimer naj bi dogodek razglašal upor proti trendu zgolj spekulativnega futurizma ter angažirano usmeritev k iskanju potencialnih rešitev za probleme sedanjosti. Med te pa poleg perečih političnih težav ter korenitih sprememb v subjektivnem izkustvu spada tudi problematika glasbene industrije, znotraj katere za danes obravnavane in njim podobne robne glasbenike enostavno ni prostora. Tako festival, oziroma predvsem njegova inovativna logika, morda predstavlja pomemben nov dejavnik v alternativni alternativi ter obeta zanimive nove načine za njeno rast in razvoj.