Cankarjev dom, 1. 7. 2015

Letošnji 56. Jazz festival Ljubljana ima kar tri fokuse oziroma tematske sklope, ki se vijejo skozi kompleten program kar 19-ih koncertov – kitara, belgijski jazz in velike zasedbe. Že na uvodni dan smo slišali predstavnike vseh treh fokusov, pravzaprav je že uvodni bend vseboval kar vse tri letošnje poudarke. Flat Earth Society prihajajo iz Belgije, gre za razmeroma veliko zasedbo štirinajstih glasbenikov, povrhu pa ima v njihovi z opusom Franka Zappa navdahnjeni muziki izstopajočo vlogo kitarist Pierre Vervloesem.

Zasedba, ki jo vodi skladatelj in klarinetist Peter Vermeersch, je predstavila svoj projekt Terms of Embarrassment, ki ima v koncertni različici naslov »Homage to Mr Zappa – Don't worry, Frank is dead anyway«. Zasedba je ubrala težjo pot izkazovanja spoštovanja Zappi, saj se je raje kot igranja predelav skladb legendarnega frika odločila za lastne skladbe, ki naj bi bile napisane v podobnem duhu. A Flat Earth Society so v svoj večidel udaren in ubran nastop vpletli veliko več kot le zappovske prepoznavne zapletene aranžmaje in vihrave menjave dinamike.

Bend se je namreč malone sprehodil po časovnici zgodovinskega razvoja bigbandovske muzike ali pa kar, širše gledano, rabe velikih orkestrov znotraj popularne glasbe. V nekaj uvodnih skladbah je tako zavel piš z juga Italije, kjer svoj jazz al dente radi polijejo s cirkuško zvenečimi melodijami, ki hlinijo dramatično veličastnost. Drugič spet se je zdelo, da hlastno povzemajo sladkobne orkestre iz 60. let prejšnjega stoletja, ki so se potapljali v tako imenovano eksotiko, vred z ležernim sproščujočim salonskim vzdušjem in namigi na kako samotno plažo.

A bend je te zgodovinske sloge vedno urezal po svoje, z dodatkom kakih našpičenih soliranj ali sproščeno svobodnjaško igro znotraj jasno začrtanih glavnih melodijskih fraz. In če se je nam zazdelo, da ponekod slišimo koščke kake Zappove skladbe, je bil na delu, kot rečeno, bolj duh tega nekonvencionalnega rockerja, ki se je sicer uspešno preizkusil tako v jazzu kot avantgardni glasbi. Tako je veliko skladb Flat Earth Society s svojo večslojnostjo, ritmičnimi prekucijami in odbitimi solističnimi izleti, predvsem na kitari, ki je tudi z zvokom aludirala na pokojnega strunarja, opomnila na bogato Zappovo zapuščino, ki se je jazzerji nasploh radi lotevajo.

Umanjkala pa je pomembna sestavina Zappovega opusa – humor. Vodja zasedbe Peter Vermeersch je resda v napovedih komadov poskušal biti vsaj zabaven, a pustil je vtis človeka, ki dejansko sijajno vodi bend skozi kar zahtevno muziciranje, medtem ko mu vloga napovedovalca ali animatorja publike ni ravno pisana na kožo. Morda smo tudi zato imeli vtis, da bend zmore dosti več, kot je pokazal; čeprav smo slišali dobro odigran koncert žanrsko in slogovno raznovrstne muzike, mu je za popoln vtis manjkal še ščepec hudomušnosti.

Po uvodnem koncertu, ki je potekal v lepo zapolnjenem klubu Cankarjevega doma, smo se preselili v Malo galerijo, kjer so odprli razstavo fotografinje Urše Lukovnjak, zatem pa v Veliko sprejemno dvorano, kjer je potekal naslednji, ambiciozno zastavljen projekt domačega bobnarja Kristijana Krajnčana. Ta je premierno predstavil multimedijski projekt »Hidden Myth«, ki je poleg njegove zasedbe vključeval plesalca, video projekcije in Zbor KGBL z dirigentom Ambrožem Čopijem, pesmi oziroma besedila pa je prispeval pesnik Milan Dekleva.

Zamisel za ta konceptualno zastavljen projekt je Krajnčan dobil po prebiranju knjige Josepha Campbella The Hero's Journey, popotovanje iz naslova knjige tega znanega raziskovalca mitov pa je potekalo skozi letne čase. Glasba je temeljila na prežemanju klasične glasbe in jazza, kar je najboljše rezultate dalo v skladbah, ko smo slišali sicer nasneto zborovsko petje. Sploh v uvodni in zaključni skladbi, ko je skozi glasbo pronicala pastoralna sanjavost, smo imeli vtis lepo in smiselno zložene partiture s poudarkom na celostnosti slišnega in vidnega polja. Žal se je vmes ta čvrsta prepletenost več elementov razredčila, bilo je veliko praznega hoda, ki je iz celotne predstave z dobrimi nastavki ustvarilo mestoma precej dolgovezno nizanje motivov brez pravega poudarka ali presežka.

Presežka ni bilo niti na sklepnem koncertu, ki se je spet odvil v klubu. Finsko-nemško-srbski kvartet KUU!, ki ga sestavljajo pevka Jelena Kuljić, kitarista Kalle Kalima in Frank Möbus ter bobnar Christian Lillinger, igra svojevrstni art-rock ali art-jazz, za katerega se je izpostavilo, da veliko bolj kompaktno deluje na posnetkih kot v živo. Posamezni člani benda so pokazali zavidljive veščine, umanjkalo pa je skupinske nabritosti in odločnosti.

Nemara še najbolj pri bobnarju, ki se ga spomnimo po vihravem in nepredvidljivem igranju v triu Hyperactive Kid. V tej konstelaciji pa je bil precej v ozadju, tako da je breme ritmiziranja ostalo na plečih obeh kitaristov. Slišati je bilo, da se strunarja odlično razumeta, a dostikrat je bilo videti, kot da igrata drug za drugega, brez resnične interakcije z ostalima članoma, še zlasti s pevko. Ta sicer premore udaren glas in obvlada več tehnik vokalnega podajanja, a večidel špila se je zdelo, da tudi ona ni povezana z ostalimi člani. Pa vendar bi bili krivični, če bi ves nastop označili za slabega ali vsaj neprepričljivega. Bili so svetli momenti, ko se je kitaristoma kar malo utrgalo, pevka pa se je spustila v nekonvencionalne vokalizacije in igračkanje z verzi, tokrat brez sicer preveč očitne želje, da nam prenese sporočilo svojih pesmi.