Cankarjev dom, Križanke, Ljubljana, 21. in 22. 6. 2019

Petkov dan festivala je bil enako pester kot predhodni, pričel pa se je z Žigo Koritnikom in praktično z njegovo življenjsko zgodbo v eni izmed sejnih sob v Mali galeriji. Besede so tekle o rasti in razvoju njegove ljubezni do fotografije, zagatah ob uveljavljanju in preživljanju poklicnega fotografa ter o nastajanju njegove čudovite zadnje knjige Cloud Arrangers. Prvi glasbeni nastop dneva je bil dvojni koncert v Linhartovi dvorani, kjer je najprej nastopil Drago Ivanuša, nato pa še britanska zasedba Mammal Hands. Po Ivanuševi koncertni predstavitvi klavirskega projekta La Bête Humaine, s katerim je izvajalec v igranju ves čas držal napetost in resnično vneto prikazal izjemen razpon svojega glasbenega izraza, nas je zasedba Mammal Hands, nastopu katere je sicer marsikdo podlegel zasanjanosti njenega ambientalnejšega jazza, precej zdolgočasila.

Sledilo je nato dogajanje v parku pred Cankarjevim domom, kjer se je v solo izvedbi najprej predstavil kitarski virtuoz Mihael Hrustelj, sledil pa je projekt Gašperja Livka code:source. Code:source smo imeli priložnost slišati že na letošnji ediciji festivala Jazz Cerkno, a v petek je bilo očitno, da je kolektiv v kratkem času že občutno napredoval, predvsem v smislu povezanosti njihove glasbene igre. Vrhunec dogajanja celotnega večera pa je bil nastop Črnčec, Teepe, Hart Tria, zasedbe pravzaprav treh generacij z Billyjem Hartom kot starosto trojca. Kljub svojim oseminsedemdesetim letom je Hart pometel z izbranimi jazz standardi in se zvočno ter seveda ritmično spretno vpel med oba mladca.

Sklepni del večera pa je pripadel spet dvojnemu koncertu v Klubu Cankarjevega doma, kjer sta se predstavili dve hrupnejši zasedbi. Prvi torej Made To Break, ki se recimo igrajo tudi z elektroniko, a v njej predvsem blesti pihalski mojster Ken Vandermark, z bolj - recimo temu - punkerskim pristopom h kitari in basu pa izstopa tudi Jasper Stadhouders. Sklepni petkov koncert pa je festival v sodelovanju z založbo Clean Feed prepustil mladi zasedbi The Rite of Trio, ki so ob tej koncertni priložnosti tudi posneli material za album. Portugalski trojec je demonstriral energično mešanje jazza z rockovskimi vplivi, glede na slišano pa lahko od zasedbe precej pričakujemo tudi v prihodnosti.

Sobotni, zaključni dan festivala je prav tako ponudil pestro dogajanje. Medtem ko sta dopoldne otrokom in odraslim popestrila Zlatko Kaučič in Boštjan Gombač, za katerima se je zbrala še širša zasedba projekta Abeceda II, smo se popoldne udeležili koncertov rednega programa. Večina koncertov je bila zaradi slabega vremena prestavljena v notranje prostore Cankarjevega doma, kar pa nastopajočih oziroma koncertov seveda ni zares zmotilo. Igor Lumpert z zasedbo Chromatic Vortex se je razigral v Klubu Cankarjevega doma in v istem prostoru je sledil še Big band Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani, ki je z gostujočima tolkalcema in tudi z latinskoameriškimi ritmi požel prav lep aplavz s strani obiskovalcev. 

Po koncertu basista Domna Bohteta, ki je s pevko Carolino Giannakopoulou v Štihovi dvorani predstavil svoj baladni repertoar, je v oblačnem, a ne deževnem vremenu glavni oder v parku zasedla srbska peterica Fish in oil. V uro in pol dolgem koncertu, polnem dinamičnih stopnjevanj, karizme in bobnarskih spretnosti Veljka Nikolića – Papa Nika ter spretnih prehajanj med bluesom in free-jazzom, so Fish in oil prikazali izjemno uigranost in živahno energijo. Zasedbo bo glede na njeno aktivnost gotovo še kdaj v prihodnosti moč ujeti v Ljubljani in torej bodite opozorjeni na obvezen obisk! Ena izmed izstopajočih instrumentalnih skladb je bila sklepna Pieta, po kateri so tudi drugi glasbeniki - Tom Fedja Franklin za bobni, Branislav Radojković z basom in kontrabasom, Bratislav Radovanović s kitaro in Dušan Petrović s saksofonom - oder zapustili ob bučnem aplavzu, preden se je dogajanje preselilo v ljubljanske Križanke.

Sobotni grande finale 60. Jazz festivala Ljubljana se je torej zgodil v Plečnikovih Križankah in deset minut pred pričetkom sklepnega dejanja je narava poskrbela za dodatno začimbo našega večera - dež. Kar je najprej delovalo kot prijeten prš za ohladitev pred vročim zaključkom soparne sobote, se je sprevrglo v manično nevihto, ki je neustrašno in številčno publiko pognala v beg pred kapljami, lov za pelerinami in pasivni boj za vsak kvadratni meter pokritih površin, ki jih je veliki arhitekt raztrosil po svojem poletnem gledališču. Glede na vremenske razmere je bil obisk izredno dober že ob nastopu zasedbe Ecliptic, ki je torej odprla finalno dejanje. Slovenski fusion jazz superband sestavljajo sama zveneča imena, po vrsti - kitarist Jani Moder, trobentač Igor Matković, basist Jani Hace, Žiga Kožar za bobni in Murat, ki beatboxa s pomočjo efektov. Ecliptic v teh dneh predstavljajo svoj debitantski album The Path of 01, na katerem ponudijo glasbeni izraz, ustvarjen pod močnim vplivom jazzovskega fusiona. Ob sodelujočih glasbenikih in njihovih referencah se ne bomo pretirano mudili, niti ob njihovi izvedbi, ki je izjemno profesionalna, točna in oddelana s srcem. Obregnili pa se bomo ob glasbo, ki jo ustvarjajo, in ob to, da se recenzentu ne zdi ne aktualna, ne izvirna in ne alternativna. 

Da zasedba, kakršna je Ecliptic, dobi priložnost na mestu, ko je treba nekaj pokazati in ko je treba nekaj postaviti na oder pred zasedbo takšne veljave, kot jo ima Snarky Puppy, se zdi piscu tega segmenta recenzije brca v prazno. Neskončno preigravanje linij z neskončno nareverbiranimi instrumenti, ki naj bi ga plemenitil povprečen beatbox, bi seveda lahko bilo povsem na mestu, a Ecliptic bi na oder lahko postavili nekam drugam, v nekem drugem, morda celo preteklem času. Publika je nastop sprejela izredno srčno, v dežju pa sta vendarle dobro, kot dodatna osvežitev, delovala gostujoči violončelist Kristijan Krajnčan in zares natančni, izstopajoči bobnar Žiga Kožar.

Fuzija je bila torej beseda večera, in medtem ko so se na tleh, dežnikih in glavah pogumnejših obiskovalcev dežne kaplje med seboj spajale v luže in rečice, je nastopil čas za Snarky Puppy. Snarky Puppy je ameriška instrumentalna zasedba, ki jo vodi Michael League, basist, ki se mu je na odru tokrat pridružilo osem od sicer skupaj devetnajstih sodelavcev, ki so sodelovali na bendovi letošnji plošči Immigrance. Marca je Snarky Puppy torej povil svojega trinajstega mladiča in v večjem delu prve polovice koncerta, ki je bil tudi prva postojanka njihove aktualne evropske turneje, so predstavili album, ki ne vnaša kakega pretiranega odmika od njihove siceršnje dobro utrte poti, na kateri se spopadajo z modernimi odvodi jazzovske fuzije. Ob Snarky Puppy ne gre za relativno neizvirne nahajpane smernice, temveč za dejansko spajanje energij več instrumentov in večplasten rezultat, zares homogen zvočni trip. Za posamezne zvočne segmente v zasedbi skrbi več ljudi hkrati, za ritmiko denimo poleg tolkalca, basista in po štirih letih spet tudi pridruženega bobnarja Louisa Cata v določenih momentih tudi kakšen od dveh klaviaturistov. Izluščiti zvok posameznega instrumenta, če to ni ravno distinktivno zveneča trobenta ali saksofon, je zahteven podvig, njihovi sinti zvenijo kot kitare, kitare kot sinti, bas kot kitara, linije so med seboj pomešane, meje zabrisane.  

A pretirano analiziranje struktur njihove glasbe verjetno niti ni na mestu, Snarky Puppy so preigravali svoje značilno dolge tripe, lilo je kot iz škafa, publika pa je, premočena kot trop cuckov, počasi drsela vse globlje in globlje v njihov objem. Morda bi si si recenzent želel več ritmično obarvanega jazza z več občutka za groove, torej tudi kakega od preteklih obrazov zasedbe, a Snarky Puppy so vsaj v majhnih količinah in ob primernih trenutkih dejansko poskrbeli tudi za to. V nekem trenutku pa so Snarky Puppy uspeli pregnati dež, nebo je nehalo jokati in publika kar ni in ni želela domov. Bili smo priče dvema bisoma, skupnemu prepevanju, poskusu s skupinskim ploskanjem in 60. Jazz festival Ljubljana se je tako sklenil ob prav posebnih občutkih blaženosti. Zdelo se je, kot bi vsak od obiskovalcev koncerta pričakoval nekaj zase in kot da je vsak nekaj zase tudi dobil, gotovo pa je s koncertom Snarky Puppy dobil porcijo vrhunsko odigrane muzike. O izurjenosti, kvaliteti in preprostem talentu kalibra glasbenikov, ki tvorijo ta kolektiv, pa dovolj pove že dejstvo, da je Cato tokratni koncert odigral brez ene same predhodne vaje z bendom. Vse iz prve, na posluh, oziroma na račun svojega brezmejnega talenta, brez zadržkov. Snarky Puppy so kljub nekaterim skeptičnim, agnostičnim pomislekom - češ, ne vem, od kod tak hajp, v skoraj povsem polnih Križankah v nalivu  odigrali vrhunski koncert, vreden vsake pozornosti.