Klub Gromka, 18. 2. 2017

Glasbene legende se redkokdaj vračajo in kadar se, se po navadi z razlogom. Za povratek ljubljanske novovalovske Grupe 92, ki je delovala med leti 1978 in 1983, je bila ključna spodbuda izdaja nabora posnetkov, zbranih v njihov prvi pravi dolgometražni album Slike Preteklosti in izdanih pri založbi NE Records. Ta je po vsem tem času uresničila željo članov, da se združijo kljub 33 letom premora in začnejo ponovno delati na svojem starem materialu. Svoj trud sedaj dokazujejo s koncerti, na katerih jih lahko slišijo tisti, ki so bili takrat še premladi, da bi jih slišali, in tisti, ki si želijo biti priča še vedno aktualnemu reliktu inovativnega glasbenega pristopa te enkratne grupe. Del njihovega povratka je bil tudi sobotni metelkovski nastop v Klubu Gromka z njihovimi idrijskimi kameradi 2/3 S.O.R. + E.K. in Fršlus.

Nestrpno pričakovan sobotni večer so nekaj čez deveto otvorili mlajši panksi stare šole, idrijska trojka Fršlus. Lukc, Tiko in Prizl so se v 15 letih svojega delovanja pošteno natrenirali v ekspresnih in udarnih pankovskih pogromih, večinoma krajših od dveh minut. V svojem polurnem nastopu so dobro podkurili že natrpani Gromkini dvorani, obenem pa razgibali kolena prvim šestim vrstam, ki so kažin zganjale še do konca večera. Na udaru so bili politiki, rumene zvezde Evropske Unije, mrtev Bog in prebujanje ljudstva, a vse skupaj bolj v podivjanem plesu kot pa v razumljivih besedilih, ki bodo verjetno bolj izstopala na njihovi prvi prihajajoči plati.

Ko so zapeli Fršlus, so kmalu za njimi na oder stopili predstavniki njihove stare šole iz časa zgodnjih osemdesetih, 2/3 S.O.R. + E.K. Lepše povedano: kulturno-kemijska formula za ohranjanje kuzlograjske kulture. Legendarna trojica idrijskega hardkora – Kuzle, Šund in S.O.R. – oživi skozi njihove priložnostne nastope, in to od Krampfesta leta 2012, ko so začeli preigravati komade teh treh bendov. Znova pomlajeni starci so se v soboto razživeli ob živahni publiki, s katero so se skupaj drli Upanje in poskakovali ob Moji Mami od Kuzel. Precej razgiban koncert tega ultimativnega idrijskega cover benda je za obujanje tekstovno-aktualnih »balad« ponovno požel buren aplavz. Nato pa so nastopile zvezde večera – Grupa 92.

Svojo vrnitev na domače odre so 92 napovedali že lansko jesen, ko so nepričakovano brez očitnejšega medijskega pompa nastopili v ormoškem Unterhundu. Prej ko slej smo jih dočakali tudi v Ljubljani, od koder Marko, Matej, Brane in Bojan tudi izhajajo. Zgodovina je predolga za razlago, zakaj so bili skorajda pozabljeni – a ti, sedaj stari in uglajeni novovalovski pankerji, so pripravili šov tako za poslušalstvo kot za razburkano plesišče. Suveren nastop z razumljivimi Matejevimi besedili in razigranimi Branetovimi akordi na klaviaturah je dokazal njihovo unikatnost in ohranjajočo aktualnost na domači sceni. Vrhunec večera je bil skoraj polurni sklop komadov od Leta '45 do Od šestih do dveh, ki je pognal publiko v neciviliziran ples. Zadnjih 10 minut pa smo se že malo utrujeno zibali ob besedah zaključnega komada: »Ne more naprej, volje mu manjka!«. Volje nam zagotovo ni manjkalo, saj je enourni nastop izredno hitro minil. 92 bi si zagotovo zaslužili še boljše ozvočenje in še večjo dvorano, saj bi jo zagotovo napolnili. Tako pa so nastopili v "domačem" okolju ter pred mlado in staro publiko iz dežel bivše juge, ki je poznala njihove redke hite, recimo odlično izvedenega Lutke ali Kontroliram misli, obenem pa bila toplo presenečena nad naborom še neslišanih komadov, kot je bil recimo V nedeljo popoldne.

V soboto zvečer ni bilo vojske v mestu. Tudi na telefonsko številko 92 se ni nihče javil. Imeli smo priložnost gledat zadovoljne in utrujene obraze, kako so se vračali iz koncertnega večera, katerega bi si verjetno želeli podoživeti še enkrat - pa ne čez 33 let.