Channel Zero, 11. 10. 2013

V času pričakovanja razprodanega koncerta A place to bury strangers v klubu Channel zero je bil zvok tega brooklynskega tria že mnogokrat opisan z najrazličnimi izrazi in uvrščen v različne podkategorije rokovskega podtalja. Če upoštevamo vse te poskuse definicij, lahko A place to bury strangers umestimo nekje na križišče med delno sorodne delno nasprotujoče si pojme: psihadelični noise, new wave zapuščino osemdesetih, shoegaze, garažni rok in delno tudi sodoben indie rock. Spraševali smo se torej, v katero smer nameravajo s tega križišča A place to bury strangers s svojim živim nastopom zaviti. 

O tem, da bo najglasnejši bend New Yorka pošteno razdražil ušesne bobniče, sicer ni bilo dvoma, zato so bili na vhodu na voljo tudi čepki za ušesa. Slednja so se lahko pripravila na prihajajočo izkušnjo že ob nastopu predskupine Bambara, ki je z glasnostjo in agresivnostjo že postavila smernice za glavni dogodek večera.

A place to bury strangers so začeli brez zvezdniške zamude ter brez uvodnih besed. Njihov repertoar je vseboval deleže vseh treh albumov, dotaknili pa so se tudi zadnjega EP-ja Strange Moon. Izbor komadov je dajal občutek, da je sestavljen po njihovih lastnih preferencah in se ne drži nujno zgolj tistega, kar bo zadovoljilo poslušalce, vendar pa hiti, če se jim spodobi tako reči, seveda niso izostali. To fix the gash in your head je v živo zvenel precej drugače kot na plošči, do neke mere tudi Dead moon night. Za shoegaze značilno sestavo zvoka, kjer se za več plastmi distorziranih kitar skriva pogosto čisto zapomnljiva pop melodija, so na svojih albumih A place to bury strangers vedno prilagajali lastnim vizijam in tako melodijo včasih bolj, včasih pa dosti manj skrili za takoimenovano steno zvoka. To je sicer dalo njihovemu zvoku občudovanja vredno raznolikost, vendar pa je bilo seveda pričakovati, da bodo, nasprotno, izvedbe v živo malce bolj podobne druga drugi. Njihov skupni imenovalec je bil to, da je bila iz amorfnih in distorziranih kitar sestavljena stena zvoka ves čas najbolj v ospredju, v primerjavi s studijskimi posnetki pa jim je bila dodana nova psihadelična, rock'n'rollovska dimenzija. Predzadnji komad I lived my life to stand in the shadow of your heart se je sprevrgel v večminutno nojzovsko eksperimentiranje, podprto z utripajočimi lučmi, ki se je počasi prelilo v zadnji komad. Ocean, ki na plošči zveni precej novovalovsko, v tej živi izvedbi pa je, kot tudi še pri parih prejšnjih, umanjkal glavni riff, nosilni stebri komada pa so bili tako zadušen vokal in amorfno zveneče kitare.

Smernicam, ki so jih začrtali zvokovno so seveda sledili tudi performativno, na odru so namreč zavzeli klasično agresivno rock'n'rollovsko držo. Pregovorno naj bi shoegazerji na odru gledali svoje čevlje, A place to bury strangers pa so počeli vse od virtuoznih spopadov s kitarami do skoka med občinstvo. Na koncu so A place to bury strangers brez bisa in s suhoparno zahvalo odšli z odra, oboje pa je bilo pravzaprav zelo dobrodošlo nasprotje mnogim drugim koncertirajočim izvajalcem. A place to bury strangers so končali točno takrat in tako kot bi morali, nastop je dajal vtis, da je premišljeno koncipiran. Prav zato se je poslušalstvo z njihovim odhodom tudi sprijaznilo, čeprav bi si po tako izjemnem nastopu seveda želeli tudi več.

A place to bury strangers trdijo, da želijo s svojimi koncerti poslušalce popeljati onkraj njihove cone udobja. Da jim je to z nastopom uspelo, je bilo iz reakcije publike evidentno, hkrati pa so mnogi poslušalci tudi ugotovili, da je določeno udobje tudi v središču hrupa, vsaj tega, ki ga ustvarjajo njegovi kralji.