Hala Tivoli, 12. 6. 2016

Moram reči, da me je bilo kar malo strah iti na ta koncert. Včasih se mi namreč zdi, da kakšni bendi svetovnega slovesa k nam zaidejo šele, ko so obredli vse ostale možne točke sveta ali pa je njihova kariera v zatonu, pa si mislijo, gremo pobrat še malo dinarčkov tja, kjer še nismo bili in na nas čakajo že celo večnost. Celo večnost, če vzamemo v obzir, da je njegova kariera daljša od pol stoletja, smo čakali tudi na Alicea Cooperja!

Predkoncertni pogled z vzhodne tribune na sicer zakriti oder pa je bil kar obetajoč. Tam so naokrog skakali opajacani okostnjaki z gas maskami in obetali nekaj še večjega in vznemirljivejšega. Vznemirjenje pa sta povečala še s črno plahto zakriti prihod Alicea in njegovega spremljevalnega benda ter glas Vincenta Pricea v uvodu. Med publiko je završalo, padla je zavesa in zadoneli so prvi toni komada The Black Widow. Sredi odra pa oseminšestdesetletni Alice Cooper v črno-beli črtasti obleki, skuštrani čupci in obveznim črnim make-upom okoli oči. Publika je bila na kolenih.

Seveda smo pričakovali teater. Pa ga od začetka kar nekako ni bilo. Razen kostumografije, nekaj mahanja s palico in sabljo. Čeprav je že sama pojava Alicea na odru precej godna za ustvarjanje teatralnega vzdušja. Je pa zato za zabavo poskrbela odlična spremljevalna kitaristka Nita Strauss, zaradi katere so se mnogim moškim obiskovalcem, morda pa tudi kaki ženski, precej cedile sline. Vendar gospodična ni samo dobra na pogled, pač pa tako, kakor zgleda, tudi igra. Sicer tudi članica vseženskega cover banda Iron Maidens in potomka Johnna Straussa drugega je poskrbela za dinamiko in prenekatero odlično solažo, ki ni prav nič zaostajala za preostalima dvema kitaristoma moškega porekla, s poudarkom na uvod v Poison, kjer so preostali člani oder zapustili in ji prepustili spotlight, da se popolnoma izživi s svojim instrumentom. In se je. Svojo kitaro je pripravila do vreščanja, kričanja, zavijanja, jokanja, grmenja in tako veličastno začela enega Aliceovih največjih hitov – s strani enih enih oboževanega, s strani drugih preziranega Poison.

Aliceova spremljevalna zasedba je odlična. Njihove reference so že same po sebi garancija za to odličnost. Poleg prej omenjene Nite smo videli še dva kitarista – Ryana Roxija in Tommyja Henriksena, basista Chucka Garricka in bobnarja Glena Sobela. Prav za slednjega sem prijateljici pripomnila, kako se ob teatralnem Aliceu in glamersko metalskih preostalih članih nekako vizualno ne vklaplja v bend, pa me je že pol minute zatem popolnoma demantiral.

Piflarski videz je uničil s pošastnim solom med Halo Of Flies in še enkrat dokazal, da videz in imidž pač res nista vse. V njegovem primeru pravzaprav nista nič. Potem pa se je začel tisti pravi teater. Najprej s Feed my Frankenstein, zvezanim Aliceom, preoblečenim v krvavo belo zdravniško uniformo, in seveda - ogromno lutko Frankensteina. Nadaljevalo se je v Cold Ethyl, kjer Alice ne prav nežno ravna s penasto lutko ženske. Na misel mi pride, da mora imeti Vincent Furnier, kot se dvakrat tedensko cerkev obiskujoči Alice imenuje v resničnem življenju, pravzaprav zelo tolerantnega župnika ali pa so njegovi prispevki za odpustke bajni. Še bolj pa so se takšne misli potkale po glavi v nadaljevanju koncerta po dveh (v narekovajih) “ubitih” dekletih in seveda njegovi najbolj znani pripravi giljotini, ki je Alicea prikrajšala za glavo, publiko v prvih vrstah pa poškropila s krvjo. Kolikor je ni giljotina, pa jo je rabelj, ki se je poljubljal z »odsekano« glavo in med občinstvo pljuval kri.

Proti koncu koncerta je sledilo še posvetilo mrtvim prijateljem in eno za drugo smo lahko slišali štiri priredbe. Pinball Wizard za Keitha Moona iz The Who, Fire za Jimija Hendrixa, Suffragete city za Davida Bowieja in seveda Ace of Spades za Lemmyja, ki jo je odpel basist Chuck. Po še dveh hitih, I'm eighteen in School's out z insertom Another brick in the wall, pa je sledil še bis v obliki Elected, med katerim sta se Donald Trump in Hilary Clinton na odru malo pretepala, malo pa poljubljala, tako kot pač v politiki gre.

Torej! Alice Cooper je kriv! In glava je upravičeno padla! Kriv je, ker je Slovenijo na svoj koncertni showpustil čakati toliko časa. Kriv smrti dveh deklet in eksperimentiranja s človeškimi telesi. Kriv je vstajenja po izgubi glave, predvsem pa kriv, da je s svojo ekipo, odlično predstavo in izvedbo na kolena spravil kar fino napolnjeno Halo Tivoli. Ni slabo za oseminšestdesetletnika. Ni slabo. Moj strah je bil odveč.

Setlista: http://www.setlist.fm/setlist/alice-cooper/2016/hala-tivoli-ljubljana-s…