* foto: Petra Cvelbar

Menza pri koritu, 11. 9. 2014

V četrtek zvečer je Menza pri koritu gostila ponovni obisk švedskega pihalca Martina Küchna, ki ima v naslednjih mesecih prav isto prizorišče obiskati še dvakrat s še dvema drugima zasedbama. Tokrat je prispel z All Included, sicer kvintetom, ki pa se je ob odsotnosti drugega Šveda v zasedbi – pozavnistva Matsa Äleklinta – spremenil v kvartet. All Included so v Menzi prvič gostovali že maja lani in navdušili, kot je to skoraj običajno z bolj svobodnjaškimi skandinavskimi jazzovskimi zasedbami, pa tudi bolj specifično – s Küchnovimi zasedbami, ki jih skozi zadnjih deset let na naših odrih spremljamo frekventno in v vsej širini, ki jo imajo ponuditi.

Poleg Martina so tako včeraj vzdušje v Menzi greli le trije generacijo ali dve mlajši norveški inštrumentalisti, trobentač Thomas Johansson, Jon Rune Strøm na kontrabasu ter bobnar Tollef Østvang. Poznavalec jazza njihovih logov vse zlahka umesti v tamkajšnje plodno dogajanje. Nikakor to niso neizkušeni glasbeniki, vsekakor pa gre tu poleg zaznamka plodnih karier in mnogih sodelovanj vsakega posameznika omeniti predvsem zasedbo Friends & Neighbors, v kateri so se kalili vsi trije in s katero so v okviru koncertnega cikla Defonija v Gromki pred leti že tudi gostovali na metelkovskih odrih.

All Included igrajo sodoben svobodnjaški jazz z močnim vplivom vrhunca tradicije izpred pol stoletja. To pot gre najbolj zaznati skozi izrazito ubadanje s strukturo in kompozicijo, z igro sosledja tem in motivov na eni ter zelo prostega improvizacijskega drnca na drugi strani. Kot že prvič v Menzi so All Included tudi tokrat predstavili pesmi s plošče Reincarnation Of A Free Bird, ki je izšla v letu 2012, odigrali pa so tudi nekaj novejšega materiala. Nastop so razdelili na dva dela, od katerih je bil prvi bolj pričakovan, bolj na liniji zvoka s plošče in bolj na liniji številčno večje Küchnove združbe Angles, ki igra podobno čustveno močno nabit jazz in je v splošnem običajno prva primerjava zvoku All Included. V drugem delu nastopa so se nato z nekaj novimi kompozicijami lotili tudi še nekaj več swinga, še nekoliko več za kanček enostavnejše repeticije. 

Odsotnost petega inštrumentalista se je pravzaprav izkazala kot intrigantna zanimivost. V kvartetu je še toliko bolj izstopila napetost med solistoma ter tudi napetost med samim Küchnom ter mlajšim delom zasedbe. Vsi trije norveški glasbeniki namreč ustvarjajo neverjetno poln in čist zvok. Ritem sekcija Strøma in Østvanga predstavlja eno suverenejših in fluidnejših gonil, ki Johanssonu na trobenti omogoča izredno sproščeno tonalno preigravanje na visokih glasnostih brez trenutka praznine pod nogami. Küchen s svojim posebnim igranjem seveda predstavlja do neke mere učinkovit tangentni vektor, posebno ko nosi temo ali solira brez podpore trobilca, vendar pa se vsaj na trenutke tudi nekoliko utopi v ozadje, malo zavoljo manka glasnosti, malo zavoljo manka ostrine.

Koncert ni zares presegel pričakovanj, držal je linijo uigranega. Seveda na sicer brez dvoma zelo visokem nivoju. Toliko bolj pa se je s številčnostjo izkazala publika. Ljudje seveda cenijo tako kvalitetno ponudbo, kot jo redno zagotavlja Menza pri koritu in Metelkova v celoti. Žal pa podobne izjave ne moremo formulirati tudi v odnosu med mestom/državo ter Metelkovo in z njo Menzo. Kolektiv Menze se je zavoljo slabšanja stanja v zvezi s pritiski inšpekcijskih služb odločil zapreti šank. Zbirali so prostovoljne prispevke.