Klub Cankarjevega doma, Ljubljana, 2. 6. 2020

​​​​

Ana Kravanja in Samo Kutin sta slovenski sceni najbolje poznana kot člana zasedbe Širom, ki ustvarja žanrsko ne prav lahko umestljivo glasbo, nazadnje pa ju je pod drobnogled vzel Mario Batelić v Tolpi bumov z njuno skupno ploščo Trosi kumulusa. Takrat je zapisal: »Vsi ti elementi skladbam pridajo občutek neujemljivosti in svojevrstne nadčasnosti, saj glasbenika zunanji, obči čas v svoji glasbi ukrotita, ga vešče razpotegneta, si ga prisvojita, ga znova definirata znotraj posameznih skladb.« In res se zdi, da s svojo glasbo Ana in Samo prehajata iz kronosa, torej linearnega časa, v aion, ciklični čas, oziroma vsaj ustvarita takšen občutek. Občutek, ki smo ga po dolgem samotnem čakanju lahko podoživeli ta pretekli torek, v Klubu Cankarjevega doma, na tamkajšnjem prvem koncertu v živo po uvedbi karantenskih ukrepov. 

Verjetno je bila naveličanost posrednega poslušanja glasbe tista, ki je prve minute nastopa napravila še toliko intenzivnejše. V dvorani, ki sta jo osvetljevala le dva rumenkasta brleča žarometa, je iz varnostno-zdravstvenih razlogov vsak sedel sam. Za kurjo polt pa je verjetno skrbela tudi neizogibna rezkost zvoka, ki nastane z resoniranjem strunskih inštrumentov skozi bobnu podoben resonator. Njegova opna je z vzmetmi povezana s posebnim starodavnim inštrumentom, ki ga mnogi že poznate, čeprav ga v Sloveniji verjetno ne boste opazili drugje kot v Samovih rokah. Hurdy gurdy je nekakšen križanec med harmoniko, lajno, kitaro in violino, ustvarja specifičen, na trenutke ščemeč zvok, dovoljuje pa tudi izvedbo mnogih efektov, ki posnemajo zvoke narave. Poleg hurdy gurdyja pa Samo igra še na dve brenkali, brač in čiftelijo. Posebnost Aninega izvajanja pa na drugi strani ne izhaja iz eksotičnih glasbil, temveč iz kombinacije vokala in violine, viole ter zvoncev. Sicer je sočasno petje in igranje godala tako redek pojav, da bi težko primerjali razne pristope – poljska violončelistka Resina na primer svoj glas vedno spelje skozi looper in efekte, medtem ko Ana petje preplete z godenjem v določen vzorec, ki ga je z veliko vaje mogoče dosledno izvajati. Večglasje obeh zvenov v kombinaciji pa ne deluje znotraj konvencionalnih ritmičnih vzorcev, temveč se na videz podredi zanosu vlečenih zvokov.

Premore sta glasbenika izkoristila za podajanje raznih informacij in misli – ena zanimivejših je bil predgovor skladbi Dawning, za katero sta glasbenika razodela, da je nastala pod vtisom nedavnih velikih požarov v Avstraliji. Narava ima velik vpliv na njuno glasbo, trudita se namreč živeti v stiku z njo, med drugim sama tudi kmetujeta. V svojem igranju jo včasih tudi posnemata, produkt tega pa je lahko tudi – sploh v sklopu skupine Širom – morda še prevečkrat neoprijemljiva zmes nešteto nezavednih imitacij. Na plošči Trosi kumulusa pa sta Ana in Samo improvizacijske vzorce mojstrsko oklestila na zgolj najnujnejša in izvrstna poigravanja z zelo jasnimi vzorci. Ti segajo od renesančno zvenečih tritonskih pasaž na hurdy gurdyju do etno napevov ob spremljavi violine. Jasno je tudi, da ne gre le za posnemanje, temveč za vrsto abstrakcije in smiselne nadgradnje. Poslušalce sta zato z lahkoto zapeljala v zamaknjeno, a pozorno poslušanje. V povezovanju vzorcev se je vedno našlo nekaj nepredvidljivega in tudi če smo album že poslušali, smo lahko bili ves čas presenečeni. 

Vrhunec večera sta bili skladbi A Handful in Mimikrija, ki jima je skupno prekrivanje osnovnega vzorca z najrazličnejšimi variacijami. Te segajo od zelo preprostih in uho lovljivih do tistih, ki prej škripajo. Z efekti, ki jih omogočajo odjemalci vibracij iz hurdy gurdyja ali tudi dvoglasno petje, stopata Samo in Anja z eno nogo že v avantgardo. Predvsem pa postaja očitno, da je njuna glasba resnično posebna. Ko se z vokali ujameta v plesu odsevov - starodavnih zvokov - jima v tukajšnjem prostoru ni para. Sploh kadar Ana z glasom ne lovi violine, ampak dopolni pavze in Samo pade v trans vrtenja ročice hurdy gurdyja. Pomemben del doživetja je bilo tudi večplastno polnjenje prostora z zvenom: kompleksen mehanizem je v kombinaciji z ozvočenjem v Klubu zvenel prijetneje kot na sami plošči in čeprav sta preigravala iste komade, je vse skupaj zvenelo za nianso sočneje. Občinstvo pa je na svoj račun prišlo tudi brez hurdy gurdyja, saj brenkala v skladbah, kakršna je Quintessences, res pridejo do izraza. Za konec sta glasbenika predstavila še eno skladbo, ki je na albumu ni, in s tem zaključila uradni del nastopa. Seveda je sledil bučen aplavz, po katerem sta morala odigrati še kratek dodatek. Na koncu sta vsakemu posamezniku verjetno pričarala njegovo lastno posebno zgodbo. Vzdušje v razredčeni množici je bilo domačno in nastop je ujel ravnovesje, ki ga vsi glasbeniki dobro poznajo: odigrati malo zase in malo za folk.

Kravanja in Kutin sta edinstven duet, ki se pri izvajanju skladb ne zanaša na vzorčenje ali elektronsko zankanje, temveč na svoji telesi in inštrumente. Z nastopom zato izžarevata skromnost, ki lepo kontrastira bogatiji njunega izraza. S številnimi inštrumenti poskušata zares zapolniti širok spekter primarnega človeškega dojemanja glasbe in ujeti brezčasje. Med koncertom je bilo zelo lahko izgubiti občutek za čas...